Danes sem se spomnil svojega deda. Doma niso bili ravno kmetje, saj niso imeli dovolj zemlje, ki bi lahko preživela veliko družino. Zato se je ukvarjal s »kuhanjem« apna. Mojster apnenic, se je kasneje s svojimi sinovi in znanci selil po okolici in pripravljal apnenice, nato pa apno prodajal. To je bil vir zaslužka.
Ves čas po vojni je čakal trenutek, ko bo lahko neke skrivnosti, ki jih je vedel, povedal na glas. Obljubljal je »eno dolgo pismo«, ki bo povedalo resnico o medvojnem času, kot ga je on videl, sicer partizanski (brez zemlje) simpatizer. Vedno, ko so besede nanesle na zgodovino, je na koncu zamahnil z roko in rekel: »Ne ukvarjaj se s politiko, ker te bodo ubili.« Otroci smo bili vedno malo zmedeni, kaj je s tem mislil. Ampak smrt ga je vzela prehitro, zato dolgega pisma nismo dočakali in skrivnosti, ki jih je vedel, so odšle v grob z njim.
Na misel pa mi je pokojni Tone Bartolj prišel zato, ker je bil tak človek, ki bi se nove, svobodne, demokratične države res razveselil. Nekje pod suknjičem, ki ga je vedno nosil nezapetega in obveznim klobukom, bi si oddahnil in s polnimi pljuči zadihal. Pa mu ni bilo dano. In koliko je bilo še takih ljudi, ki so si iskreno zaželeli, preživeti le en dan v samostojni Sloveniji. Na nek način smo priviligirani, izbrani da smo dosanjali sanje mnogih. Da smo zadihali na polno, odvrgli stare misli čez hrbet.

Po osemnajstih letih pa je veliko te energije, veselja, ponosa odšlo. Tudi samostojna država ni tisto, kar smo mislili, da bo. Ljudje so ostali isti, le prijemi so se spremenili. Tako sem danes v Piranu, v precej dolgi ulici, opazil le eno majceno slovensko zastavico. Je tudi to znak naveličanosti in utrujenosti? Morda se bomo morali spet učiti domoljubja. Morda se bomo morali spet spomniti vseh tistih, ki bi si z vsem srcem želeli doživeti to, kar se nam danes zdi samoumevno. In potem bomo kljub vsemu ponosni na to kar imamo, vsaj zaradi dolga do onih, ki tega nimajo…