Tam nekje okoli slovenskega Kulturnega praznik sem pisal o Prešernovih nagrajencih in kritično izpostavil vlogo literature danes, v luči dela Čefurji Raus, ki ga je napisal Goran Vojnović. Ta je bil najprej ovaden zaradi žaljenja policije, potem pa je prejel skoraj vse literarne nagrade pri nas, kar sem si takrat, zaradi medijske odmevnosti, upal celo napovedati.
Škofijska Karitas Koper me je nato naprosila, da bi za odprtje razstave Umetnik za Karitas v Peterlinovi dvorani v Trstu, pripravil kratko predavanje o tem, kako nas je kultura nekoč držala pokonci in kako nas danes. Zapisane misli sem nato poslal v objavo še reviji Tretji dan.
Minilo je skoraj pet mesecev in na vse skupaj sem že pozabil. Ampak članek je te dni vendarle izšel. Na to me je opozorila dr. Marija Stanonik, iz uredništva pa sem tudi včeraj dobil pošto, naj posredujem naslov, da mi bodo poslali avtorski izvod. No, zgodba se tu še ne zaključi, ker me je klicala prijazna kolegica Ksenija Hočevar in me, ker se ji tema zdi zanimiva in ker je Vojnović vmes dobil še nagrado Kresnik, povabila naj napišem povzetek za katoliški tednik Družine. Sprva sem bil skeptičen, ali naj še pogrevam to juho ali ne, pa sem vseeno obljubil. Še enkrat se bom spustil v premislek, kaj mi literatura pomeni in kaj naj bi spoštovala. Moj glas je le osamljeni krik nasproti vsem komisijam (bralcem), ki so to delo nagrajevale, urednikom (stroki), ki so zapisali, da gre za presežek. Meni pa se zdi, da gre za delo na meji vandalizma, kajti ni važno samo to, da nekaj zanimivega poveš, ampak je važno tudi, kako to poveš. Ampak kaj več o tem, prihodnji teden v Družini!