Danes sem bil „fatalen“. Ne v smislu izbire, kakšne dame ali gospoda, ob katerem se ti ustavi dih, ampak v smislu simpatične čistilke Fate, ki jo je ustvarila Lucija Čirović. Bil sem čistilec. Dežurni. Torej, na radiu sami čistimo svoje prostore. Vsak od zaposlenih je dolžan sprotno pospravljati svojo pisarno, poleg tega pa imamo tudi ciklično dežurstvo za bolj konkretno čiščenje skupnih prostorov, ki obsega sesanje skupnih prostorov, skrb za sanitarije, mokro čiščenje hodnikov in podobno.
K temu nas je najbolj spodbudil zgled podjetja Pipistrel. Prakso, ki se obnese, pa je dobro vzeti za svojo. Resda dežurni „izgubi“ nekaj svojega delovnega časa, vendar pa se po drugi strani pokažejo zelo pozitivne strani takega početja. Sodelavci veliko bolj cenimo delo, ki se ga sicer ne vidi, je pa nujno za nemoten delovni proces. Poleg tega je vsak veliko bolj pozoren do skupnih stvari. To se odraža naprimer že s tem, kako vstopamo v prostore ob mokrem vremenu, kako ravnamo z odpadki in drugim. Skratka zavest o skupnem dobrem se na tak način poglablja. Prav tako solidarnost, saj vedno dežurata dva.
Čiščenje za drugimi, pa je med drugim tudi dobra krščanska duhovna vaja ponižnosti. Vsak se za nekaj trenutkov spusti iz svojih službenih opravil, ki lahko „rešijo svet“ in se posveti tako temeljnim nalogam, kot je v prostore na čevljih prinesena zemlja. „Kako boš rešil svet in njegove probleme, če ne zmoreš niti počistiti za seboj?“ Dober stavek in dobra misel, ki pa je v prenesenem pomenu že skoraj malo predvolilna...

Širjenje dobre volje nič ne stane ima pa velikanski vpliv. Zjutraj nas lahko spravi v dobro voljo že nasmeh, ki nam ga nekdo podari. Klic nekoga, ki ga že dolgo nismo slišali je prav tako lahko razlog za veselje... Čisto drugače je, če smo nasmejani ali pa nam čemernost leze čez obraz. Lažje premagujemo težo dneva, lažje delamo, tudi kaj potrpimo, če ni tako kot bi hoteli. Skratka veselje in optimizem sta zdravili, ki lahko celo podaljšata življenje, vsekakor pa ga obarvata s sijočimi barvami.
Kadar se dan začne tako, razmišljam kako bi se lahko za ta drobni trenutek nakako oddolžil in ga širil naprej. Včasih uspe, včasih ne. Nasmeh in stisk roke, kava, ki si jo delimo ob kavomatu, drobna pozornost do človeka, ki mu v avtobusu odstopim mesto, evro za premrzlega glasbenika na trgu... Vse to se da, lahko pa ste tudi izvirni.
Ko sem šel po mleko na mlekomat, sem naslednjemu obiskovalcu na računu pustil za liter mleka. Najlepše je, če neznanca tak „dar“ popolnoma preseneti in ne ve, kdo je bil njegov darovalec. Veriga veselja se tako širi. Kajti to je ena izmed stvari, ki ne deluje po principu potrošništva, da več kot plačaš več izgubiš. Deluje namreč po drugačni logiki: „Več kot daš, več prejmeš!“ Popolnoma priporočam!

Vsako leto konec sezone je treba pospraviti hišo na otoku in jo pripraviti na zimo. Letos toliko zamujamo, da je tu že mesec november. Novembra pa vreme ni več stabilno. Če piha, lahko ladja na otoku sploh ne pristane, če pa tja že prideš, ni nujno, da boš z njega tudi odšel… Potem obsediš ob kaminu in čakaš lepše vreme.
Ampak vreme letos kar drži. Po izjemno toplem septembru, ki smo ga zaradi službenih in ostalih dolžnosti zamudili, je nasulo dežja in napojilo suho otoško zemljo. V eni sami noči je padlo ogromno padavin. Pravijo, da okoli 120 litrov na kvadratni meter. Vreme se je zdaj uneslo in mila klima vabi.
Življenje na otoku je popolnoma drugačno kot poleti. Zatišje in tišina kraljujeta. Trenutno ni odprta niti ena gostilna, po otoku se sprehajajo upokojenci. Čas si je kljub miru in zatišju treba modro organizirati. Vsaka ura ima svoj namen in te so skopo odmerjene. Kljub temu so to morda najlepše ure, ko vidiš kaj pomeni pristno otoško življenje, kaj so njegove prednosti in kaj slabosti. Po taki izkušnji otok bodisi vzljubiš ali zasovražiš. Tretje poti ni!

Po daljših posvetovanjih, zagotovilih in obljubah, je najstarejši sin včeraj (za svoje finance) kupil pet akvarijskih ribic. Akvarij smo nekoč že imeli, tako da imamo v družini že nekaj izkušenj z malimi živalmi. Eno je pogled v čisto in očiščeno posodo, ki ti dviga duha, drugo pa je vsakodnevno hranjenje in tedensko čiščenje. Vsaka žival terja skrb. Treba jo je nahraniti, ji očistiti bivališče, posvečati pozornost. Na to navadno pozabijo otroci, ki si želijo živali. „Kaj bomo storili z njimi, ko bomo odšli na počitnice, na morje?“ Sin je obljubil, da bo za vse poskrbel, da se bodo dogovoril za nadomestno skrbništvo. Prav, na naj bo...
Po svoje je skrb za živali tudi dobrodošel korak k osebni zrelosti, saj navaja na dolžnosti, teh pa kot vemo, v današnjem svetu ne cenimo toliko kot pravic... Upam, da bodo živalce trpežne, kajti iz izkušenj povem, da je najtežje, ko se nanje navežeš, one pa pomrejo.

Najprej, bravo vsem sodelujočim! Koliko energije, volje, osebnih zmag se je pokazalo danes. Vsak je imel kakšno majhno zgodbo, za vsem pa je bila velika zmaga nad sabo. Izjemno je bilo videti množico, ki je utripala v istem ritmu.
Na jutranji desetki sta tekla tudi naša odposlanca. Zelo sta se izkazala s časom malo nad 50 minut, kar je za 15 letnico in 12 letnika zelo dober čas. Potem smo se odpravili še ob progo velikega maratona in spodbujali sodelujoče na 21 oz 41 kilometrski progi. Tudi meni, čeprav tokrat nisem tekel, so maratonci napolnili baterije z veliko voljo in željo. Hvala.
Na traso sem se odpravil z aparatom, da zabeležim nekaj za domači arhiv. Nisem imel nobenega posebnega namena, da bi delal reportažo, čeprav se je na koncu prav to zgodilo.

Na tej sliki sta malčka, ki sta čakala tekača mamico in očija. Iskanje ljudi med množico zna biti kar utrujajoče...

Mitja Krevs je 10 kilometrov pretekel v nekaj več kot 31. minutah. Tik pred ciljem je imel velikansko prednost.

Med prvimi sta deset kilometrov pretekla ob vozičku tudi ta starša. Čestitke za srčnost. Mal(i)emu je bilo gotovo všeč.

Koliko tekačev, koliko srca, koliko naporov, koliko zmag...? Bravo!

10 kilometerska proga je sorazmerno kratka in kolona tekačev se ni veliko raztegnila.

Vitezi dobrega teka so bili spet izvirni. Lani kuharčki, letos... Galci?

Tudi tale možakar na vozičku se je zelo potrudil za svojo opravo. Indijanec z bizonom, indijansko sqwo in orlovim peresom in seveda bojnimi barvami.

Črni atleti so bili tokrat razred zase že po prvih nekaj kilometrih. Mimo nas so pritekli v koloni, kjer pa takrat v ospredju še ni bilo kasnejšega zmagovalca Daniela Tooja.

Ob poti so plapolale tudi naše zastave. Res veliko Ljubljančanov je navijalo za tekače.

Mladi, stari, veliki, mali,... združeni v teku.

Vsako leto tu in tam teče tudi kak tekač, ki takoj pade v oči. Tale kolvn s finsko zastavo na prsih je bil gotovo eden izmed njih.

Osebno me je najbolj nagovorila ta zasedba. Invalidka na vozičku, ki je posebno predelan. Dobre volje s širokim nasmehom. Občudujem tistega, ki ji je omogočil to izjemno izkušnjo in zmogel poleg svoje teže še težo potiskanja. Človeška solidarnost nima meja... Globok poklon!