Danes sem bil „fatalen“. Ne v smislu izbire, kakšne dame ali gospoda, ob katerem se ti ustavi dih, ampak v smislu simpatične čistilke Fate, ki jo je ustvarila Lucija Čirović. Bil sem čistilec. Dežurni. Torej, na radiu sami čistimo svoje prostore. Vsak od zaposlenih je dolžan sprotno pospravljati svojo pisarno, poleg tega pa imamo tudi ciklično dežurstvo za bolj konkretno čiščenje skupnih prostorov, ki obsega sesanje skupnih prostorov, skrb za sanitarije, mokro čiščenje hodnikov in podobno.
K temu nas je najbolj spodbudil zgled podjetja Pipistrel. Prakso, ki se obnese, pa je dobro vzeti za svojo. Resda dežurni „izgubi“ nekaj svojega delovnega časa, vendar pa se po drugi strani pokažejo zelo pozitivne strani takega početja. Sodelavci veliko bolj cenimo delo, ki se ga sicer ne vidi, je pa nujno za nemoten delovni proces. Poleg tega je vsak veliko bolj pozoren do skupnih stvari. To se odraža naprimer že s tem, kako vstopamo v prostore ob mokrem vremenu, kako ravnamo z odpadki in drugim. Skratka zavest o skupnem dobrem se na tak način poglablja. Prav tako solidarnost, saj vedno dežurata dva.
Čiščenje za drugimi, pa je med drugim tudi dobra krščanska duhovna vaja ponižnosti. Vsak se za nekaj trenutkov spusti iz svojih službenih opravil, ki lahko „rešijo svet“ in se posveti tako temeljnim nalogam, kot je v prostore na čevljih prinesena zemlja. „Kako boš rešil svet in njegove probleme, če ne zmoreš niti počistiti za seboj?“ Dober stavek in dobra misel, ki pa je v prenesenem pomenu že skoraj malo predvolilna...