Odličen intervju z Zorkom Simčičem sem bral v novih Pogledih. Pripravila ga je Valentina Plahuta Simčič in kar presenečen sem bil koliko novih stvari sem izvedel. Zorka so drevi počastili tudi v Celju v domu sv. Jožefa, kjer so pripravili večer ob njegovi 90 letnici. Na njem so sodelovali France Pibernik, Brane Senegačnik, igralca Zvone Hribar in Nina Ivanič, ki sta interpretirala odlomke njegove v domovini neuprizorjene drame o spravi Zgodaj dopolnjena mladost, Ljubiteljsko gledališče Teharje je pripravilo recital njegove poezije. Simčiču bo v ponedeljek Celjska Mohorjeva izdala njegovo novo knjigo, podelili so mu tudi častno članstvo...
Zorko je svetovljan, Prešernov nagrajenec, eden najprodornejših piscev – mislecev. Njegova beseda je jasna in odločna. Bok ob boku si stojita z Borisom Pahorjem, tako v letih kot v besedi, a vendar sta v slovenski zavesti oddaljena svetlobna leta. Zakaj? Zato, ker se je Zorko rodil v „napačni“ družini, kot so nekoč nekje zapisali.
Iz intervjuja mi je v spominu ostalo tudi to, da je na nek način vesel, da njegove drame o spravi Zgodaj dopolnjena mladost, danes ne uprizorijo. Kako je lahko avtor vesel, da njegovega dela ne igrajo v gledališču? Še Taras Kermavner mu je prerokoval, da ga bodo (po osamosvojitvi) igrali na več krajih. A se to ni zgodilo. Je preveč „neenostranska“. Za „rdeče“ je preveč klerikalna, za „črne“ preveč leva. Žalostno. In tu je še razlog trenda „režiserskega avtorstva“, ki poljubno reže in izpostavlja dele besedila, druge pa namenoma izpušča. Simčič ne zaupa sodobnemu teatru, da bi njegovo misel sprave lahko „nepohabljeno“ predal gledalcu. In tu ga popolnoma razumem.
Čestitke slavljencu ob visokem jubileju, z željo po zdravju in času, izrekam tudi preko tega zapisa.