Najprej, bravo vsem sodelujočim! Koliko energije, volje, osebnih zmag se je pokazalo danes. Vsak je imel kakšno majhno zgodbo, za vsem pa je bila velika zmaga nad sabo. Izjemno je bilo videti množico, ki je utripala v istem ritmu.
Na jutranji desetki sta tekla tudi naša odposlanca. Zelo sta se izkazala s časom malo nad 50 minut, kar je za 15 letnico in 12 letnika zelo dober čas. Potem smo se odpravili še ob progo velikega maratona in spodbujali sodelujoče na 21 oz 41 kilometrski progi. Tudi meni, čeprav tokrat nisem tekel, so maratonci napolnili baterije z veliko voljo in željo. Hvala.
Na traso sem se odpravil z aparatom, da zabeležim nekaj za domači arhiv. Nisem imel nobenega posebnega namena, da bi delal reportažo, čeprav se je na koncu prav to zgodilo.

Na tej sliki sta malčka, ki sta čakala tekača mamico in očija. Iskanje ljudi med množico zna biti kar utrujajoče...

Mitja Krevs je 10 kilometrov pretekel v nekaj več kot 31. minutah. Tik pred ciljem je imel velikansko prednost.

Med prvimi sta deset kilometrov pretekla ob vozičku tudi ta starša. Čestitke za srčnost. Mal(i)emu je bilo gotovo všeč.

Koliko tekačev, koliko srca, koliko naporov, koliko zmag...? Bravo!

10 kilometerska proga je sorazmerno kratka in kolona tekačev se ni veliko raztegnila.

Vitezi dobrega teka so bili spet izvirni. Lani kuharčki, letos... Galci?

Tudi tale možakar na vozičku se je zelo potrudil za svojo opravo. Indijanec z bizonom, indijansko sqwo in orlovim peresom in seveda bojnimi barvami.

Črni atleti so bili tokrat razred zase že po prvih nekaj kilometrih. Mimo nas so pritekli v koloni, kjer pa takrat v ospredju še ni bilo kasnejšega zmagovalca Daniela Tooja.

Ob poti so plapolale tudi naše zastave. Res veliko Ljubljančanov je navijalo za tekače.

Mladi, stari, veliki, mali,... združeni v teku.

Vsako leto tu in tam teče tudi kak tekač, ki takoj pade v oči. Tale kolvn s finsko zastavo na prsih je bil gotovo eden izmed njih.

Osebno me je najbolj nagovorila ta zasedba. Invalidka na vozičku, ki je posebno predelan. Dobre volje s širokim nasmehom. Občudujem tistega, ki ji je omogočil to izjemno izkušnjo in zmogel poleg svoje teže še težo potiskanja. Človeška solidarnost nima meja... Globok poklon!