Kako poteka delovni dan na Sinjem vrhu?
Zjutraj sem vstal že pred sedmo (ker sem sam tako hotel) in odšel na tek do glavne ceste, ki pelje med Colom in Otlico. Krasno je teči navzdol, ampak za nazaj je pa treba nabrusiti pete v klanec. Ob 8.h smo imeli zajtrk in nato dopoldansko delo po ateljejih. Ker je bil lep, topel dan, so si nekateri izbrali atelje na prostem. Potem smo risali, slikali, malo delili izkušnje, razmišljali ob slikah, skratka bili smo skupaj in ustvarjali. Zanimivo je, kako imamo vsi svoje male »skrivnosti«. Naprimer: nekdo slika na grobo podlago, ki jo na platnu naredi tako, da v osnovo grundu (platno, ki je porozno, pripravimo na slikanje tako, da pripravimo mešanico, ki zapre luknjice v tkanini in to je grund) vmeša malo cementa, drugi svoje slike na koncu prevleče z voskom, za kar uporablja navadne sveče in likalnik, tretja dele slike naslika z bitumnom (asfaltom)… O tem se potem tudi pogovarjamo, delimo izkušnje.

Janez Medvešek pri delu

Za kosilo je prizadevna družina Vidmar, ki nas na Sinjem vrhu vrhunsko gosti, poskrbela ob 13.h. Po kosilu so se nekateri odpravili malo počivat, drugi pa spet v atelje, kjer so nas čakala dopoldne začeta dela. Popoldan sta nas obiskali likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn, ki si je ogledala postopke dela pri vsakem sodelujočem in organizatorka kolonij Jožica Ličen. V prijetnem vzdušju je delo potekalo do večerje. Pri obrokih se zberemo vsi sodelujoči pri isti mizi in delimo dogodke in občutja ob nastalih delih. Kljub različnosti najdemo veliko stvari, ki nas poleg umetnosti še družijo. Nekateri delajo še pozno v noč, drugi pa sedejo za mizo in se pogovarjajo, jaz pa grem za računalnik in zberem vtise.
Naj naštejem še sodelujoče, ki so zdaj res na Sinjem vrhu po imenih: Lucijan Bratuš in Tone Seifert, Silva Copič in Vesna Čadež, Azad in Silva Karim, Janez Medvešek in Jana Vizjak, brata Franko in Edi Žerjal iz zamejstva, Marta Jakopič Kunaver, Lenče Mitevska iz Makedonije in moja malenkost.

Franko Žerjal v ateljeju

Ta teden bom na Sinjem vrhu nad Ajdovščino na likovni koloniji Umetniki za Karitas. Za kosilo smo se zbrali tisti, ki bomo skupaj ustvarjali ves teden. Takoj smo se »začutili«. Vikanja so se po nekaj stavkih umaknila tikanju. Vsi ustvarjamo z lastnimi rokami, domišljija je naša vizija. Zato smo hitro preplezali morebitne meje. Različnih generacij, slikarskih slogov in poetik, bolj ali manj znani, vendar zbrani v en, dober namen, za otroke tistih staršev, ki so letos izgubili delo. Takoj po kosilu smo se zaleteli v delo, ateljeji, prostor pred hišo, Sinji vrh, vse je zaživelo. Barve se prelivajo, pogovori potekajo. Prve slike so že v nastajanju. Pripenjam še skupinsko sliko, jutri pa kaj več!

Življenje je sestavljeno iz drobnih trenutkov, dogodkov, ki se nam vtisnejo v spomin. Prav tako pa je tudi bogoslužje sestavljeno iz različnih delov, ki skupaj tvorijo Božjo službo. Pomemben del bogoslužja je glasba, ki prispeva k svečanosti in estetskemu vtisu, zato so orgle v vsaki cerkvi, več kot oprema, več kot arhitekturni dodatek. Orgle so instrument, ki jih v začetku opravljanja svoje naloge, blagoslovijo. Danes na Rokovo, se je to zgodilo v Dravljah, župniji s katero smo v več pogledih povezani. Žena je tam vodila pevski zbor, jaz sem nekoč živel na teritoriju te župnije. Tako so se vendarle stkale tako močne vezi, da sva bila na blagoslovu novih orgel.

Nova draveljska cerkev je delo arhitekta Mušiča. Verjetno je to najboljša sodobna sakralna arhitektura pri nas. Zaznamuje jo vrsta modrih oken, poglobljen centralni prostor, kjer je oltar, vrsta detajlov, ki kombinirajo lesonitne plošče, marmor in beton. Vendar pa me je vedno zanimalo kako lahko vanjo (ker ta cerkev nima kora) postaviš orgle. Rešitev sicer ni originalno Mušičeva, vendar v to njegovo zgodbo nedvomno sodi. Orgleje izdelal Tomaž Močnik, so manjše, stojijo na mestu, kjer se začne prostor za pevce in izgledajo, kot bi bile, načrtovane že od začetka, pa čeprav je bil ves projekt (od župnikove privolitve) izveden šele v zadnjih dveh letih.
Blagoslov je bil slavnosten kot se za župnijsko žegnanje spodobi. Prišel je nadškof Uran, ki je dal dogodku, ki sovpada s 40. letnico samostojne slovenske jezuitske province, še posebno težo. Nekoliko nam je »nagajala« le temperatura, ki se je v cerkvi povzpela do višine, ko kakšnemu tudi slabo postane… Kljub vsemu so se domači pevci okrepljeni še z zborom iz Rakovnika dobro obnesli, prav primerno trenutku blagoslova »Kraljice inštrumentov«. Zdaj naj le še služijo namenu, v še večjo Božjo čast in pevcem v spodbudo!

Danes je bil največji Marijin praznik, Marijino vnebovzetje. Čeprav gre za star praznik, ki naj bi izhajal še iz antične dobe, pa je bila verska resnica o tem razglašena šele leta 1950. Pri nas je Veliki šmaren od leta 1992 spet dela prost dan, kakor tudi v večjem delu Evrope. Vsako leto ob tem času nastopi za novinarje ti. »čas kislih kumaric«. Takrat je tudi beseda iz prižnice na Brezjah ali drugje lahko udarna novica. To smo se navadili v zadnjih letih. Ampak jaz danes ne bi hotel razmišljati v tej smeri. Želel bi biti bolj fundamentalen (če lahko tako imenujem temelj).
Kar nekaj ljudi ima namreč težave z verovanjem v to versko resnico. »Saj to ne piše v Evangelijih«, »Kako lahko papež razglasi tako resnico, ki nima Svetopisemskega temelja?« To sta le dve izmed vprašanj, ki so ju poslušalci zastavili v času radijskih katehez, ki jim lahko prisluhnete vsako sredo ob 20.30 (dvakrat mesečno pa lahko zastavite tudi vprašanje gostu v studiu). Še eno vprašanje: »Ali sem še kristjan, če ne verujem v Marijino vnebovzetje?«

Vera je dar. Vsak ga prejme, kolikor mu je dano. Vera v Marijino vnebovzetje, gotovo za zveličanje ni potrebna. Vse kar mora Katoličan izpovedati, je zapisano v Veroizpovedi. Dve imamo Nicejsko-carigrajsko in Apostolsko. V nobeni Marijino vnebovzetje ni omenjeno. Pravzaprav je Marija v obeh omenjena le kot mati Jezusa Kristusa. Marija torej ni predmet naše vere.
Po drugi strani, pa lahko v navezanosti na materinsko priprošnjo najdemo tudi Marijino mesto v naši veri. In za nekoga je lahko zelo tolažilno število privatnih razodetij, kjer se pojavlja Marija, mest kjer so ljudje spet našli svojo (izgubljeno) vero in so povezana z njenim imenom. Ob telesnih in duhovnih ozdravljenjih, ki so dokumentirana na takih mestih, ne moremo kar zamahniti z roko in se delati, da jih ni… Meni je še posebej ljuba misel, da je Marijino vnebovzetje, znak Božje ljubezni in naklonjenosti. In če je Sin to storil svoji zemeljski materi, zakaj ne bi upali, da bo nekoč storil tudi nam?

Apostolska veroizpoved
Verujem v Boga Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje.
In v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega;
ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije Device;
trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen;
šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal;
šel v nebesa; sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega;
od ondod bo prišel sodit žive in mrtve.
Verujem v Svetega Duha;
sveto katoliško Cerkev, občestvo svetnikov;
odpuščanje grehov;
naše vstajenje
in večno življenje. Amen.

Nicejsko - Carigrajska veroizpoved
Verujem v enega Boga,
Očeta vsemogočnega,
Stvarnika nebes in zemlje,
vseh vidnih in nevidnih stvari.
In v enega gospoda Jezusa Kristusa,
edinorojenega Sina Božjega,
ki je iz Očeta rojen pred vsemi veki
in je Bog od Boga, luč od luči, pravi Bog od pravega Boga,
rojen, ne ustvarjen, enega bistva z Očetom,
in je po njem vse ustvarjeno,
ki je zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja
prišel iz nebes.
In se je utelesil po Svetem Duhu
iz Marije Device in postal človek.
Bil je tudi križan za nas, pod Poncijem Pilatom je trpel
in bil v grob položen.
In tretji dan je od mrtvih vstal, po pričevanju Pisma.
In je šel v nebesa, sedi na desnici Očetovi.
In bo spet prišel v slavi,
sodit žive in mrtve,
in Njegovemu kraljestvu ne bo konca.
In v svetega Duha, Gospoda, ki oživlja;
ki izhaja iz Očeta (in Sina),
ki ga z Očetom in Sinom molimo in slavimo;
ki je govoril po prerokih.
In v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev.
Priznavam en krst v odpuščanje grehov.
In pričakujem vstajenje (od) mrtvih
in življenje v prihodnjem veku.
Amen.

Tudi vam se lahko zgodi. Poiskati morate samo enega od ledenikov nekje v gorah… in prilesti tja gor. Mi smo jo danes mahnili na Češko kočo nad Jezerskim.

Parkirali smo malo naprej od Planšarskega jezera in se zagrizli hrib. Če sem prejšnji teden malega vsaj del poti nosil, se je tokrat »osamosvojil«. To pomeni, da sva hodila skupaj, se držala za roko, ampak deček star dve leti in pol je vso pot gor in dol prehodil sam. Ne verjamete? Morda tole za dokaz, z najbolj strmega dela poti…

Pot je dobro uhojena, ima nekaj »stopnic« in jeklenih žic za oporo, sicer pa te pripelje v pravo visokogorje, tja do 1542. metrov. Nad malim gornikom smo bili tako navdušeni, da je takoj dobil svojo knjižico Mladega planinca, v kateri bo od zdaj, tudi on zbiral žige. Po kosilcu pri prijaznih Karničarjih na Češki koči, smo jo mahnili le še do bližnjega ledenika, kjer so fantje dobili svojih pet minut za vragolije na snegu. Res je malo nenavaden občutek, ko stojiš na snegu sredi poletja.

Pot navzdol je bila precej manj naporna kot prejšnji teden na Kriško goro, kljub temu da je naš »mali kozliček« kar naprej poskakoval iz skale na skalo. Za pot gor in nazaj, s kosilom in kepanjem vred smo potrebovali 4 ure.