Tudi vam se lahko zgodi. Poiskati morate samo enega od ledenikov nekje v gorah… in prilesti tja gor. Mi smo jo danes mahnili na Češko kočo nad Jezerskim.

Parkirali smo malo naprej od Planšarskega jezera in se zagrizli hrib. Če sem prejšnji teden malega vsaj del poti nosil, se je tokrat »osamosvojil«. To pomeni, da sva hodila skupaj, se držala za roko, ampak deček star dve leti in pol je vso pot gor in dol prehodil sam. Ne verjamete? Morda tole za dokaz, z najbolj strmega dela poti…

Pot je dobro uhojena, ima nekaj »stopnic« in jeklenih žic za oporo, sicer pa te pripelje v pravo visokogorje, tja do 1542. metrov. Nad malim gornikom smo bili tako navdušeni, da je takoj dobil svojo knjižico Mladega planinca, v kateri bo od zdaj, tudi on zbiral žige. Po kosilcu pri prijaznih Karničarjih na Češki koči, smo jo mahnili le še do bližnjega ledenika, kjer so fantje dobili svojih pet minut za vragolije na snegu. Res je malo nenavaden občutek, ko stojiš na snegu sredi poletja.

Pot navzdol je bila precej manj naporna kot prejšnji teden na Kriško goro, kljub temu da je naš »mali kozliček« kar naprej poskakoval iz skale na skalo. Za pot gor in nazaj, s kosilom in kepanjem vred smo potrebovali 4 ure.