Danes se počutim precej boljše. Žena podpira vse štiri vogale (hvala), a ne gre drugače. Moja noga je sicer začela dobivati značilno modro barvo (ta se bo kmalu spremenila v rumeno), ampak ni stanje noge tisto, ki me drži pokonci. Namreč že od zjutraj se oglašajo prijatelji in znanci. Telefoni, e-sporočila, obiski, pozdravi po domačih. Vse zanima, kako sem, kaj se je zgodilo… Novice se pač širijo. Popoldne sem dobil celo neko posebno, hladilno, »konjsko« mazilo, da bo noga čimprej uplahnila. Hvala vsem za skrb! Krepčilno deluje. Včasih ni treba drugega, kot »biti blizu«. V tem človeškem smislu. Sprašujem se, koliko ljudi smo tekom let odvrgli kot staro pohištvo, čeprav so nekoč v našem življenju igrali pomembno vlogo? Ugotavljam, da je treba za vsak odnos »delati«. Ko pravim odnos, ne mislim na tiste fraze, ki si jih mimogrede zastavimo. Odnos predpostavlja plutje malo bolj na globoko. Nič se ne zgodi samo od sebe. In v trenutku preizkušnje se pokaže, kdo si. Ja, danes imam nekaj več časa za razmišljanje. In za dobre sklepe. Ti kličejo k poboljšanju.

Včeraj nisem pisal. Višja sila. Imel sem že vse pripravljeno, krasni vtisi ob začetku šole, potem pa… Naj začnem na začetku.
Tudi pri nas imamo prvošolčka. Poln navdušenja je vstal že zgodaj in potem ni mogel dočakati 11. ure, ko je bil napovedan začetek. Na osnovni šoli Alojzija Šuštarja je bila velika gneča. Starši, ki so pripeljali otroke, sem in tja celo stari starši, pa tisti, ki že imajo otroke vpisane na šolo, vsi smo se drenjali v dvorani in pred njo. Kot zelo lepa gesta, se je izkazal sprejem prvošolcev, ki so jim otroci višjih razredov pripravili špalir, na koncu pa jih je čakal še nadškof Uran. Ta je vsakemu segel v roke. Šola je ob tem pripravila tudi razstavo ilustracij Jelke Reichaman, ki je bila prav tako prisotna. Po uvodu so otroke razdelili v dva razreda in odpeljali do matičnih učilnic. Sam sem razmišljal, kako so se spremenili časi, kdo je nas sprejel v razredu, koliko staršev je lahko vzelo dopust in podobno. Na misel pa mi je hodilo tudi vprašanje, kako hitro mineva čas. Še včeraj je bil dojenček, danes že šolarček… In tudi na nas starejših, se te spremembe še kako poznajo.
Nekaj takega sem hotel napisati, zvečer kot običajno. Ampak pred tem sem šel še na običajni tek. In nekaj pred polovico se je zgodilo. Nerodno sem stopil, noga se mi je zvrnila in začutil sem strašno bolečino. Težko opišem kakšno, vem pa da mi je od nje postalo slabo. Takoj sem začutil kako mi je noga v tekaškem copatu zatekla. Kljub temu sem še polovico poti domov skušal teči, saj sem vedel, da bo vse še neprimerno slabše, če se gleženj ohladi. Na koncu ni šlo več in tako sem stežka prišepal do doma. »Kaj se bo zdaj zgodilo?« mi je rojilo po glavi. Potem sem z ledenim obližem odšel le še do postelje in zjutraj na urgenco, kajti oteklina kar ni izginila. Po slikanju so mi povedali, da gre za izvin, da na srečo nisem nič zlomil, ampak da moram nekaj naslednjih dni mirovati. Tako že ves dan »hladim« svojo nogo in upam na boljše čase.

Izbral in malo preuredil sem jih po srbskem avtorju, aforistu Dušku Radoviću:
»Prav v teh dneh je potekala še ena šolska reforma. Nekatere naše učiteljice so zamenjale priimke, zamenjale barvo las, garderobo. Otroci so že opazili velike spremembe...«
»V teh dneh bodo neke tete že tridesetič in več, odšle v osnovno šolo. Nikakor je ne morejo končati, verjetno zato, ker imajo preveč dela s popravljanjem kontrolk...«
»Učitelji manj živijo od svojega znanja, bolj pa od neznanja svojih učencev. To še prav posebej velja za inštruktorje v avtošolah...«
»Mnogi otroci, bi lahko popravili ocene, ne morejo pa popraviti začetnega vtisa. Morda bi morala obstajati posebna ocena, samo za vtis. Potem bi namesto dveh ali treh imeli le eno slabo oceno.«
»Otroci še niso začeli z učenjem, ker še niso uspeli dobiti slabih ocen. Popravljanje slabih ocen je za mnoge osnovni razlog za učenje. In seveda, kakor se učimo, tako tudi živimo. Popravljamo tisto, kar se nam je kje ponesrečilo...«
»Mlade vzgojiteljice v nekaterih naših vrtcih bodo tudi danes pripovedovale pravljice našim najmlajšim. To so srečne zgodbe o tem, kar se vedno dogaja princesam in nikoli vzgojiteljicam.«

Počitnic je nepreklicno konec. In če je konec počitnic, tudi poletja ni več. To pomeni, da bomo poleg novih obveznosti, dobili tudi novo garderobo. Drevesa nas že opozarjajo, da ni več vse tako, kot je bilo še pred nekaj dnevi. Listje se je začelo barvati, vsakič ga je več pod drevesi. Prijatelji so prišli včeraj z morja. Za njih je bil preskok še bolj viden. Več kot 30 stopinj je bilo tam, tu pa dobrih 20... Še pred dnevom so se neobremenjeno nastavljali soncu in se kopali v prijetno toplem morju, danes zavijajo zvezke za šolo. In šola, novo šolsko leto, daje vsemu skupaj nek počet novosti. Torbe dišijo po novem. V njih so novi čisti zvezki, nove še nerabljene barvice, nove copate, kajti tiste od lani so premajhne. Vsaj prvih nekaj dni, bo šola nekaj svežega. Pisali se bodo novi urniki, nove popoldanske aktivnosti, vse bo še polno novih možnosti. In to takrat, ko začenjamo zadnjo tretjino leta. Osupljivo. Pravzaprav tako običajno, a vendar s kančkom skrivnosti. Bomo dobro začeli? Se bomo veliko naučili? Nam bodo testi šli od rok? Se bomo dobro razumeli s sotrudniki? Seveda! Optimizem je že dober znak za uspeh. Nekaj bomo storili mi, nekaj drugi in vse se bo izšlo, kot se mora, ali še bolje! Veliko uspeha želim.

V mesecu oktobru imam napovedano razstavo v galeriji Družina v Ljubljani na Krekovem trgu. Slike so v večjem delu že narejene (manjka jim še nekaj detajlov in pozlata), danes pa sem od mizarja dobil še zadnji večji kos – oltar.
Naj razložim. Že nekaj let se pri razstavah ukvarjam s prostorsko postavitvijo, ko galerijski prostor spremenim v sakralnega. Za posamezno galerijo pripravim slike, ki so prav zanjo odrezane (les) po meri, vanjo postavim oltar, ambon, slike ki spominjajo na vitraje… Vanjo postavim tudi stole, glasba, ki se vrti v ozadju, pa nehote ustvari vtis celote. Pravzaprav skušam prikazati, kako naj bi posvečeni prostor izgledal po moje. Zanimivo se mi zdi, da ljudje, ko stopijo v galerijo, nehote začnejo šepetati, veliko se jih usede na stole in za nekaj trenutkov pozabijo, da so pravzaprav prišli na razstavo. S tem je moj namen dosežen, namreč želim si ustvariti tak prostor, kjer je mogoče meditirati (moliti). Ker to počnem že nekaj let, sem si pridobil nekaj izkušenj in tako bo tokratna postavitev v Družini nekaj posebnega. Zamislil sem si dvojni prostor: ladjo in kripto (to namreč ponuja galerija sama). Oba prostora bosta imela svoj oltar in ambon. Ladja bo svetla, kripta nekoliko zatemnjena…
Oltar za ladjo sem dobil danes (za kripto je že narejen). Zamislil sem si ga kot aplikacijo na stare gotske krilne oltarje. Visok je skoraj tri metre, dolg več kot dva… Z mizarjem (mojstrom Močnikom, ki je stregel mojim projektantskim muham) sva bila oba izjemno zadovoljna, ko je bil prvič sestavljen skupaj. Surova izvedba izgleda takole, zdaj pa me čaka še poslikava.