Danes se počutim precej boljše. Žena podpira vse štiri vogale (hvala), a ne gre drugače. Moja noga je sicer začela dobivati značilno modro barvo (ta se bo kmalu spremenila v rumeno), ampak ni stanje noge tisto, ki me drži pokonci. Namreč že od zjutraj se oglašajo prijatelji in znanci. Telefoni, e-sporočila, obiski, pozdravi po domačih. Vse zanima, kako sem, kaj se je zgodilo… Novice se pač širijo. Popoldne sem dobil celo neko posebno, hladilno, »konjsko« mazilo, da bo noga čimprej uplahnila. Hvala vsem za skrb! Krepčilno deluje. Včasih ni treba drugega, kot »biti blizu«. V tem človeškem smislu. Sprašujem se, koliko ljudi smo tekom let odvrgli kot staro pohištvo, čeprav so nekoč v našem življenju igrali pomembno vlogo? Ugotavljam, da je treba za vsak odnos »delati«. Ko pravim odnos, ne mislim na tiste fraze, ki si jih mimogrede zastavimo. Odnos predpostavlja plutje malo bolj na globoko. Nič se ne zgodi samo od sebe. In v trenutku preizkušnje se pokaže, kdo si. Ja, danes imam nekaj več časa za razmišljanje. In za dobre sklepe. Ti kličejo k poboljšanju.