Včeraj nisem pisal. Višja sila. Imel sem že vse pripravljeno, krasni vtisi ob začetku šole, potem pa… Naj začnem na začetku.
Tudi pri nas imamo prvošolčka. Poln navdušenja je vstal že zgodaj in potem ni mogel dočakati 11. ure, ko je bil napovedan začetek. Na osnovni šoli Alojzija Šuštarja je bila velika gneča. Starši, ki so pripeljali otroke, sem in tja celo stari starši, pa tisti, ki že imajo otroke vpisane na šolo, vsi smo se drenjali v dvorani in pred njo. Kot zelo lepa gesta, se je izkazal sprejem prvošolcev, ki so jim otroci višjih razredov pripravili špalir, na koncu pa jih je čakal še nadškof Uran. Ta je vsakemu segel v roke. Šola je ob tem pripravila tudi razstavo ilustracij Jelke Reichaman, ki je bila prav tako prisotna. Po uvodu so otroke razdelili v dva razreda in odpeljali do matičnih učilnic. Sam sem razmišljal, kako so se spremenili časi, kdo je nas sprejel v razredu, koliko staršev je lahko vzelo dopust in podobno. Na misel pa mi je hodilo tudi vprašanje, kako hitro mineva čas. Še včeraj je bil dojenček, danes že šolarček… In tudi na nas starejših, se te spremembe še kako poznajo.
Nekaj takega sem hotel napisati, zvečer kot običajno. Ampak pred tem sem šel še na običajni tek. In nekaj pred polovico se je zgodilo. Nerodno sem stopil, noga se mi je zvrnila in začutil sem strašno bolečino. Težko opišem kakšno, vem pa da mi je od nje postalo slabo. Takoj sem začutil kako mi je noga v tekaškem copatu zatekla. Kljub temu sem še polovico poti domov skušal teči, saj sem vedel, da bo vse še neprimerno slabše, če se gleženj ohladi. Na koncu ni šlo več in tako sem stežka prišepal do doma. »Kaj se bo zdaj zgodilo?« mi je rojilo po glavi. Potem sem z ledenim obližem odšel le še do postelje in zjutraj na urgenco, kajti oteklina kar ni izginila. Po slikanju so mi povedali, da gre za izvin, da na srečo nisem nič zlomil, ampak da moram nekaj naslednjih dni mirovati. Tako že ves dan »hladim« svojo nogo in upam na boljše čase.