V sredo 28. oktobra sva z ženo zašla v Rutarja na Rudniku v Ljubljani. Takoj na vhodu so naju že pričakale božične jelke, zatem posebna ponudba Novoletnih okraskov in malo naprej tudi jaslice. Nisem mogel verjeti. Niti do vseh svetih niso počakali… Pred nami sta še ves november in december, v trgovini pa nam že ponujajo (vse za) praznike.
To pa je prehitevanje. Glede na to, da se v trgovinah največ denarja obrne konec leta, se te trudijo ta čas nekoliko raztegniti. Zaradi potrošnikov in gneče, verjetno. Da bi se malo prerazporedili. Lepa gesta ni kaj, samo ne vem, kdo kupuje bunkice in umetna božična drevesca oktobra? Kdo bi to lahko (razen trgovcev) že zdajle postavil v stanovanje?
Še pred nekaj leti smo na take prizore lahko naleteli le kje za zahodno mejo. Zdelo se nam je malo posebno, nasmihali smo se, ampak kakšnega posebnega nerganja ni bilo. To je bil pač beli svet izza meje na Fernetičih. Danes je tako že na vsaki naši črpalki in vsakem večjem centru, takoj po 1. novembru, zdaj tudi že prej. Prazniki se tako iz dni med Božičem in Novim letom (dober teden dni) podaljšajo na dva meseca in dajmo ljudem kar si zaslužijo: lažni blišč, umetno svetlobo, plehko glasbo in pogrevano alkoholno pijačo…
V vsem tem žongliranju s prazniki sem začutil nekaj trpkega. Ni več časa za molk. Ni več želje po pripravi na praznike. Vse ostaja na površju in je podobno bunkicam božičnih drevesc, ki so na pogled svetleče in lepe, ko pa jih vzameš v roke, vidiš, da so cenene in plastične. Na nek način nam trgovina s svojim širjenjem praznikov, le te jemlje in ne daje. Zato vse bolj nerad prestopam ta svetišča boga Mamona. Sprašujem se, kje je rešitev? Je rešitev na polici v trgovini ali nam bo zasvetila iz revnega hlevca nekje daleč od potrošništva?

Pa se je zgodilo. Razstava je uspešno odprta, obisk zelo dober, odmevi vzpodbudni. Tako zelo telegrafsko sporočam, kar se je nocoj dogajalo. Mag. Bernarda Podlipnik je v svojem prepoznavnem, pedagoškem slogu poskrbela, da je bilo tudi likovno ozadje slik dobro razumljivo. Dr. Marijan Peklaj je nakazal, kako se kaže razkorak v branju Svetega pisma glede na podobo, med različnimi Cerkvami. Pohvaliti je potrebno tudi glasbenico, ki je kljub glasbilu v ne najboljši formi, pesmi izvedla na prefinjenem nivoju. Zvezda večera je bil naš najmlajši, ki je poskrbel za »med« kulturni program, predvsem z neupoštevanjem najbolj osnovnih norm obnašanja... Hvala Bogu, da so ga vsaj obiskovalci ocenili kot »simpatičnega«. Hvala vsem, ki s(te)o se odprtja udeležili v velikem številu. Posebej sorodnikom, ki so morali premagati kar nekaj kilometrov iz Dolenjske. Lepo je, če avtor ni osamljen, ampak mu ob strani stojijo ljudje, ki dobro mislijo. Zelo vesel sem bil stanovskih kolegov Mirsada Begića, Toneta Seiferta, Lucijana Bratuša, Marte Kunaver in Viktorja Konjedica, ki so me spomnili na Sinji vrh in prijateljsko vzdušje dobrote in lepote. Skratka, v duši poje, vtisi se zbirajo in pritisk, napetost počasi popušča. Do naslednje razstave, se razume. Hvala vsem še enkrat, tudi fotografinji Ani Gerčar za dokumentacijo.

Kritičarka mag. Bernarda Podlipnik, avtor in Manica Ferenc iz Družine

Dr. Marijan Peklaj

Mlada pianistka Katarina.

Včeraj me je čas povozil in nisem prišel do računalnika. Tako ni bilo zapisa. Pred vsako razstavo se mi zgodi enako. Neke stvari naredim čisto na koncu. Pa ne bi bilo treba. Že skoraj leto sem vedel, da razstava bo in če bi bolj preračunal, se na koncu ne bi (kot vedno) mudilo. Lahko zamahnem z roko in rečem, takšen pač sem, lahko pa se tolažim, da bo naslednjič gotovo boljše. Težava je v tem, ker so počitnice, otroci doma, na ženi pa še četrti vogal…
To bi bil lahko zapis včerajšnjega dne. Danes je že (skoraj) vse drugače. Razstava je namreč že postavljena. Z očetovo in stričevo pomočjo, pa seveda natančno roko slikarja in pesnika, (pravega prijatelja) Janeza Medveška, ki je včeraj očitno zaslutil težo trenutka, poklical in ponudil pomoč, se je danes vse dobro izteklo.
Na Družini smo začeli okoli 10. ure in bili po 13. gotovi. Sama galerija za slikarsko postavite ni najbolj prijazna, ima namreč veliko niš, spuščene velbe, luči ki so in niso na sredini… ampak razstava stoji. Na njej je 48 slik, različnih dimenzij, velika večina nastalih letos.
Tukaj bi se rad še zahvalil tedniku Družina, ki je moji razstavi, v novi številki, posvetil veliko prostora. Preostane mi le še, da povabim tudi vas, zvečer (četrtek 29.) ob 19. uri. Lepo bo, še lepše pa, če se vidimo! Vtisi pa jutri!

Zdaj, ko smo uro spet prestavili na sončni čas, ja hitro noč. Zdajle ne bi razmišljal o tem, kako si nekateri želijo, da časa sploh ne bi prestavljali, saj nas posledice prestavitev spremljajo kar nekaj tednov. Zdajle bi rad povedal, kako je lepa Ljubljana zvečer. Vse skupaj se umiri (no, nikoli povsem). Nato pa zasvetijo raznovrstne luči, ki dajejo večernemu pohajkovanju nekaj skrivnostnega pridiha. Ker gredo otroci ob delavnikih kmalu k počitku, v mesto zvečer ne zaidemo velikokrat. Razen ob koncertih in razstavah, ampak takrat nas večinoma preganja čas. Če pa si čas vzameš, potem nisi razočaran. Tako mi je v teh dneh padla v oči izložba veleblagovnice Nama, nasproti glavne pošte. Iznajdljivi oblikovalci so, v sicer ozek prostor, zvrstili skoraj vse kulturne znamenitosti ljubljanskega Centra. Od Nebotičnika do Magistrata, NUK-a, Narodne galerije in Slovenske filharmonije. Tako preoblikovano, lično in domiselno, da skorajda ne pomisliš, da gre za izložbo, kjer lutke »prodajajo« obleke… Čestitke oblikovalcem, vam pa povabilo, da med sivim dolgočasjem, najdete kaj toplo navdihujočega.

Z maratonom se je začel, zame, eden najpomembnejših tednov v tem letu (v četrtek imam še odprtje razstave). Že včeraj je tekel naš prvošolček, danes pa smo se na 10 km progo podali še trije člani naše družine. Ker smo to noč prestavili uro na zimski čas, smo se dobro naspali in bili okoli osme ure že v mestu pripravljeni na start. Najstarejši sin, ki je bil v času priprav vedno najhitrejši, je sinoči potožil, da ga boli glava in noge. »To pa ne bo dobro«, nas je prešinilo. In res ni bilo. Kljub popitemu Lekadolu in veliki volji, ki jo je imel še zjutraj, ga je pri tretjem kilometru, domov odpeljala mama. Zdaj leži z vročino!
Hčera in jaz pa sva nadaljevala. Na progi sva se zaradi velikega števila tekačev, sicer izgubila, vendar pa srečno pritekla do konca. Ob poti nam je, ob velikem številu navijačev zavzeto mahala tudi družina Sešek. Hvala Urši, Luku in ostalim. Na cilju pa sem srečal še radijca Marka Zupana. Morda bi za prihodnje letao lahko organizirali radijsko tekaško ekipo. Tudi to bi bila lepa predstavitev…
Rezultati sicer niso pomembni, kajti vsak ki pride na cilj je zmagovalec, pa vendar. Katarina je prišla na cilj v bruto času 55 minut, kar je za 13 letnico zelo dobro. Vesel sem, da se je vse tako dobro končalo. Potem smo nekoliko spremljali še heroje, ki so tekli na 21 oz 42 km. Ljubljana se je na tekače res lepo pripravila. Tudi vreme je bilo za tek odlično in če bo vse po sreči se, prihodnje leto spet odpravimo na ljubljanske ulice v tekaških copatih!

Tekači iz osnovne šole Alojzija Šuštarja.

Vsak je prejel medaljo.

Bilo je hladno, ampak pričakovanje nas je grelo.

Taka je bila gneča na startu.