Včeraj me je čas povozil in nisem prišel do računalnika. Tako ni bilo zapisa. Pred vsako razstavo se mi zgodi enako. Neke stvari naredim čisto na koncu. Pa ne bi bilo treba. Že skoraj leto sem vedel, da razstava bo in če bi bolj preračunal, se na koncu ne bi (kot vedno) mudilo. Lahko zamahnem z roko in rečem, takšen pač sem, lahko pa se tolažim, da bo naslednjič gotovo boljše. Težava je v tem, ker so počitnice, otroci doma, na ženi pa še četrti vogal…
To bi bil lahko zapis včerajšnjega dne. Danes je že (skoraj) vse drugače. Razstava je namreč že postavljena. Z očetovo in stričevo pomočjo, pa seveda natančno roko slikarja in pesnika, (pravega prijatelja) Janeza Medveška, ki je včeraj očitno zaslutil težo trenutka, poklical in ponudil pomoč, se je danes vse dobro izteklo.
Na Družini smo začeli okoli 10. ure in bili po 13. gotovi. Sama galerija za slikarsko postavite ni najbolj prijazna, ima namreč veliko niš, spuščene velbe, luči ki so in niso na sredini… ampak razstava stoji. Na njej je 48 slik, različnih dimenzij, velika večina nastalih letos.
Tukaj bi se rad še zahvalil tedniku Družina, ki je moji razstavi, v novi številki, posvetil veliko prostora. Preostane mi le še, da povabim tudi vas, zvečer (četrtek 29.) ob 19. uri. Lepo bo, še lepše pa, če se vidimo! Vtisi pa jutri!