Z maratonom se je začel, zame, eden najpomembnejših tednov v tem letu (v četrtek imam še odprtje razstave). Že včeraj je tekel naš prvošolček, danes pa smo se na 10 km progo podali še trije člani naše družine. Ker smo to noč prestavili uro na zimski čas, smo se dobro naspali in bili okoli osme ure že v mestu pripravljeni na start. Najstarejši sin, ki je bil v času priprav vedno najhitrejši, je sinoči potožil, da ga boli glava in noge. »To pa ne bo dobro«, nas je prešinilo. In res ni bilo. Kljub popitemu Lekadolu in veliki volji, ki jo je imel še zjutraj, ga je pri tretjem kilometru, domov odpeljala mama. Zdaj leži z vročino!
Hčera in jaz pa sva nadaljevala. Na progi sva se zaradi velikega števila tekačev, sicer izgubila, vendar pa srečno pritekla do konca. Ob poti nam je, ob velikem številu navijačev zavzeto mahala tudi družina Sešek. Hvala Urši, Luku in ostalim. Na cilju pa sem srečal še radijca Marka Zupana. Morda bi za prihodnje letao lahko organizirali radijsko tekaško ekipo. Tudi to bi bila lepa predstavitev…
Rezultati sicer niso pomembni, kajti vsak ki pride na cilj je zmagovalec, pa vendar. Katarina je prišla na cilj v bruto času 55 minut, kar je za 13 letnico zelo dobro. Vesel sem, da se je vse tako dobro končalo. Potem smo nekoliko spremljali še heroje, ki so tekli na 21 oz 42 km. Ljubljana se je na tekače res lepo pripravila. Tudi vreme je bilo za tek odlično in če bo vse po sreči se, prihodnje leto spet odpravimo na ljubljanske ulice v tekaških copatih!

Tekači iz osnovne šole Alojzija Šuštarja.

Vsak je prejel medaljo.

Bilo je hladno, ampak pričakovanje nas je grelo.

Taka je bila gneča na startu.