V sredo 28. oktobra sva z ženo zašla v Rutarja na Rudniku v Ljubljani. Takoj na vhodu so naju že pričakale božične jelke, zatem posebna ponudba Novoletnih okraskov in malo naprej tudi jaslice. Nisem mogel verjeti. Niti do vseh svetih niso počakali… Pred nami sta še ves november in december, v trgovini pa nam že ponujajo (vse za) praznike.
To pa je prehitevanje. Glede na to, da se v trgovinah največ denarja obrne konec leta, se te trudijo ta čas nekoliko raztegniti. Zaradi potrošnikov in gneče, verjetno. Da bi se malo prerazporedili. Lepa gesta ni kaj, samo ne vem, kdo kupuje bunkice in umetna božična drevesca oktobra? Kdo bi to lahko (razen trgovcev) že zdajle postavil v stanovanje?
Še pred nekaj leti smo na take prizore lahko naleteli le kje za zahodno mejo. Zdelo se nam je malo posebno, nasmihali smo se, ampak kakšnega posebnega nerganja ni bilo. To je bil pač beli svet izza meje na Fernetičih. Danes je tako že na vsaki naši črpalki in vsakem večjem centru, takoj po 1. novembru, zdaj tudi že prej. Prazniki se tako iz dni med Božičem in Novim letom (dober teden dni) podaljšajo na dva meseca in dajmo ljudem kar si zaslužijo: lažni blišč, umetno svetlobo, plehko glasbo in pogrevano alkoholno pijačo…
V vsem tem žongliranju s prazniki sem začutil nekaj trpkega. Ni več časa za molk. Ni več želje po pripravi na praznike. Vse ostaja na površju in je podobno bunkicam božičnih drevesc, ki so na pogled svetleče in lepe, ko pa jih vzameš v roke, vidiš, da so cenene in plastične. Na nek način nam trgovina s svojim širjenjem praznikov, le te jemlje in ne daje. Zato vse bolj nerad prestopam ta svetišča boga Mamona. Sprašujem se, kje je rešitev? Je rešitev na polici v trgovini ali nam bo zasvetila iz revnega hlevca nekje daleč od potrošništva?