Večina Slovencev ne ve zakaj praznujemo Dan reformacije, zakaj se spominjamo dogodka, ki se je zgodil v Nemčiji in ga tam ne praznujejo… Gre seveda za Lutrove teze nabite na vrata stolnice v Wittenbergu. Boljši praznik bi bil verjetno izid prve slovenske knjige, ali morda Svetega pisma v domačem jeziku. No, politika takoj po osamosvojitvi je pač morala nekako »uravnotežiti« seznam praznikov in ker smo dobili Marijino vnebovzetje 15. avgusta, smo morali sprejeti tudi reformacijo. Zato, da se duhovi na Slovenskem delijo tudi v novi državi in da ta ne bi bila preveč katoliška…
Ampak praznik pred praznikom Vseh svetih niti ni tako slaba rešitev. Namreč ljudje ga izkoristimo za obiske grobov. Tudi mi smo se odpravili na eno od ljubljanskih pokopališč, ob tem uživali v prelepem vremenu in bogatih jesenskih barvah. Ob tem pa smo se pogovarjali o tistih, ki jih več ni, vendar so v naših življenjih pustili sled.

Ob tem se vedno spomnim na Kocbekovo pesem Molitev:

Sem, kar sem bil,
in vsakdo me bo mogel pozabiti.
In vendar moram reči: sem in bil sem in bom,
in zato sem več od pozabljenja,
neizmerno več od zanikanja,
neskončno več od niča.

Vse je večno, kar nastane,
rojstvo je močnejše od smrti,
vztrajnejše od obupa in samote,
silnejše od hrupa in greha,
slovesnejše od zavrženosti.
Nikoli ne bom prenehal biti.
Nikoli.
Amen.

Tako polna upanja se mi zdi prav za te dni. Ob tem se sprašujem, kaj vidi neverujoči na pokopališču? Zakaj bi ga sploh obiskal? Saj tam pravzaprav razen kamenja in zemlje ni nič… Le v luči življenja je obisk pokopališča v teh dneh smiseln. In v luči molitve za pokojne. Kristjani verujemo, da so tudi naši pokojni del občestva, da so na nek način Cerkev, ki je že dosegla svoj cilj. Mi smo še na poti, oni na cilju, vsi pa povezani… Amen.