V teh dneh (9.11.) bo minilo 20 let od padca Berlinskega zidu in s tem železne zavese. V vzhodni Evropi je to čas praznovanja, saj se je življenje v zadnjih letih, kljub začetnim težavam bistveno izboljšalo. V zavesti ljudi je, da je bil komunizem, eden od treh totalitarizmov, vsekakor tisti, ki je trajal najdlje in odnesel največ življenj…
Tako je drugod po krajih, ki so nekoč živeli za nevidno železno zaveso. Pri nas… pa ne. Pri nas je bilo namreč drugače! Mi smo živeli v samopuravnemu socializmu. Pred seboj imam intervju z dr. Božom Repetom v novi številki revije Gea, ki je zanimivo, posegla na področje, ki po mojem mnenju v to revijo ne sodi, vsaj ne tako ideološko prikazano. (Mladinska knjiga me s tem sili naj razmislim o svojem abonmaju pri tej reviji.)
Nekaj cvetk: Repe informbirojevski spor imenuje »družinski konflikt«. Res zanimivo stališče posebej, če pomislimo na vse tiste nesrečnike, ki so prekladali kamenje sredi nekega otoka v Jadranu... O tem »sporu« med Titom in Stalinom mi je nekaj v intervjuju zaupal Žarko Petan, ki se je z Brozom nekaj več ukvarjal. Po njegovem mnenju je med diktatorjema »počilo« zato, ker je bil Tito iz drugega testa kot Stalin. Rad je imel ženske, cigare, razuzdan slog življenja, veliko počitniških hišic, ladjo na morju… Stalin pa je bil vendarle, po Petanovo, na nek način asket in ga je ta Titova figura jezila!
Nadalje pravi Repe, da smo sredi petdesetih letu odprli meje. No, to je vsekakor teza, ki jo je treba nekoliko bolj razložiti. Npr Škof Vovk do začetka drugega vatikanskega koncila, ni mogel dobiti potnega lista. Kaj mu je koristila »odprta« meja? Celo na grob svoje matere v Breznico do leta 1952 ni mogel, ker je bila Breznica v obmejnem pasu…
Jaz sem bil pri vojakih v Sežani. Kolega Slovenec je še leta 1988 streljal na skupino ilegalnih prebežnikov (in enega tudi ubil), na tej najbolj odprti meji, kot so nas farbali oficirji. Mnenje o odprtosti torej rahlo odstopa.
Repe nadalje omenja drugačno »klimo« v Jugoslaviji, ki nam je omogočila prevzemanje kulturnih vzorcev preko glasbe, filma, tv-ja in še česa. Naj spet malo pobrskam po spominu. Spominjam se, da me je oče peljal gledat z oskarjem večkrat nagrajeni film Ben Hur. V kino Šiška. Vsi prizori v filmu, kjer se je pojavil Jezus iz Nazareta, so bili izrezani, cenzurirani. Meni je bil film zelo všeč, oče pa je nekako poklapano razlagal, da vsega ni, tako kot v knjigi.
Še bi lahko pisal, pa mi prostor ne dovoljuje. Vsekakor pa je misel o zidu, ki ostaja v nekaterih glavah, na mestu. Namreč nekaterim tudi dejstva ne pomagajo, da svoje resnice ne bi obarvali po kakšnih drugih dejstvih. Za nekatere se je demokracija začela že v petdesetih, le mi tepci, je nismo znali videti.

Na srečanju katoliških novinarjev, ki poteka na Otočcu, je danes največ pozornosti vzbudilo polemično predavanje dr. Ivana Štuheca o tem kje smo in kam gremo. Med povedanim je bilo kar nekaj trditev o katerih se v Cerkvi (raje) ne govori in to je po njegovem tudi največji manjko katoliških medijev, servilnost in apologetika…
Težava je predvsem v stanju, ko manjka zdrave racionalne pameti. Ko se za model duhovnika postavlja lik (intelektualno podhranjenega) Janeza Vianneya, namesto, da bi se o njem govorilo kot o primeru, kaj zmore slabotni posameznik, če sodeluje z Božjo milostjo. Vianney torej ne more biti model duhovnika. Štuhec je spomnil na to, da se kriteriji študija na Teološki fakulteti (programsko) za bogoslovce, ki jih je tako malo in zaradi tega skoraj vsakega v Bogoslovje sprejmejo, nižajo. Ti se zato vpisujejo na višješolski program, laiki pa na univerzitetnega. Kaj to pomeni za razvoj teološke misli pri nas ni treba posebej ugotavljati. Nosilci teološke misli čez nekaj let, če bo šlo tako naprej, ne bodo duhovniki, ampak laiki.
Zatem se je navezal na različna duhovna gibanja v Cerkvi, ki pa so, kot ugotavlja, na nizkem intelektualnem nivoju, ali pa so zelo ozko usmerjena in ne morejo nagovarjati širše. Tega torej ne moremo projecirati na celoto, čeprav se včasih zdi, da gre celo za pastoralno prakso Cerkve. Ta, kot da se iz racionalnega, seli na področje karizmatičnega…
Po drugi strani, pa so prav gibanja »rešila« shod družina na Prešernovem trgu, kjer so očitno edina doumela pomen zavzemanja za družino. Kje so bili župniki in kaplani s svojimi verniki, se sprašuje Štuhec, da niso podprli tega dogodka?
Zatem se je dotaknil vprašanja Evharističnega kongresa, v katerem prepoznava model katolištva, ki je bil na slovenskem živ v letih 1890 – 1920, morda še do začetka druge svetovne vojne in je bil že takrat v konfliktu z modernističnim modelom družbe. Je res mogoče na tak način evangelizirati? Zdi se, da se o predvojnem katolicizmu premalo pogovarjamo, verjetno pa od takrat izvirajo težave, ki bi jih danes poimenovali, »alergija« na krščanstvo. In takih ljudi, ki se ob omembi besede krščanstvo obrnejo stran, je v Sloveniji po mednarodni raziskavi teologa Paula Zuhlenerja skoraj 35%...
Če odkrite refleksije o tem ne zmoremo, tudi v medijih, potem je z našim krščanstvom nekaj narobe, pravi Štuhec, ki kot primer navaja izogibanje govorjenja o določenih temah, kot so naprimer spolne zlorabe. Tukaj manjka jasne vizije in pastoralne strategije, za kar bi morali poskrbeti predvsem škofje.
V tej luči katoliški mediji izpadejo nekritični do Cerkvenih avtoritet, servilni in pridigarsko moralistični. Štuhec meni, da smo tudi družbeno zreli za novo pomlad!
Pa smo jo sposobni prenesti?

Tokrat smo se že tretjič srečali predstavniki katoliških medijev v organizaciji Komisije za medije Slovenske škofovske konference. Navzoči so predstavniki Tiskovnega urada SŠK, tednika Družina, revije Ognjišče, radia Ognjišče, radia Slovenija, Vrneta, Sončne pesmi, tiskovni predstavniki različnih škofij, nekatere pa tudi še pogrešamo. Srečanje poteka na Otočcu, kjer smo popoldne že imeli uvodno predavanje škofa, odgovornega za medije« pri SŠK, dr. Petra Štumpfa. Ta nam je na srce položil zavzemanje za resnico in odgovornost pri poročanju. Predavanje smo sklenili z diskusijo, ki se je med drugim dotaknila tudi povišanih tonov v komunikaciji hrvaške komisije Pravičnost in mir, in njihove izjave o meji. Ocenili smo jo kot neustrezno, pretenciozno in površno, ter razmišljali o ustreznih odgovorih nanjo…

Škof dr. Peter Štumpf med dr. Ivanom Merlakom in dr. Janezom Grilom

Popoldan smo nadaljevali z ogledom tovarne Krka, kjer so nam prijazni uslužbenci pod vodstvom Elvire Kralj, odgovorne za stike z javnostmi v Krki, razkazali tovarno in delovne procese v njej. Krka da nekaj nase, kar smo takoj začutili, saj se je že na vhodu na velikem ekranu pokazalo, kaj se trenutno dogaja pri njih in eden od zapisov je kazal tudi tole:

Večer smo zaključili na Trški gori pri Colnarjevih, kjer so nas prijazni gostitelji povabili pod svojo streho. Tam smo v sproščenih družabnih trenutkih poglabljali predvsem medsebojno poznavanje in stanovsko pripadnost. Jutri bo kar naporno, z več predavanji in tudi s srečanjem z novomeškim ordinarijem Andrejem Glavanom.

Udeleženci

Prvega novembra so se trije predsedniki, države, vlade in parlamenta, Türk, Pahor in Gantar, torej najvišje državne avtoritete, poklonili žrtvam povojnih pobojev v Hudi jami pri Laškem. To je bila novica, ki so jo mediji takoj povezali s morebitnim Pahorjevim odstopom in Türkovim obiskom v Frankolovem in je bila zato njena prava teža, po krivici zmanjšana. Žal. Zdi se mi, da se je vendarle, vsaj na simboličen način zgodil velik preobrat. Vsi trije so zmogli položiti venec tja, kjer ležijo nikoli obsojene žrtve tistih, katerih nasledniki politične kontinuitete so sami. To se mi zdi zelo pomembno, saj so se takemu dejanju pietete, do zdaj izogibali in po nepotrebnem delili javnost na prave in neprave. Zdaj pa so nam sporočili, da smo v smrti vendarle vsi enaki in da žalost svojcev na eni in drugi strani, ob izgubi najbližjih, ni nič manjša. Gre za pomembno civilizacijsko gesto. Vsi trije predsednik so se s tem dejanjem na simbolični način, dvignili nad politična spletkarjenja glede žrtev in priznali, da se je tam zgodil velik zločin. Nedvoumno nam sporočajo, da naša država to sprejema in se od zločina ograjuje. Tega v vseh 20-tih letih od padca nekdanjega sistema, tako odločno (vse tri najpomembnejše državne funkcije) nismo znali povedati. Zato jim s tega mesta, kot njihov politični oponent, osebno iskreno čestitam za to dejanje, z upanjem, da bo prišlo do preobrata tudi v parlamentu, kjer volja po nedvoumni obsodbi Zločina, z njihove politične strani, še vedno ni jasno izražena.

Večina Slovencev ne ve zakaj praznujemo Dan reformacije, zakaj se spominjamo dogodka, ki se je zgodil v Nemčiji in ga tam ne praznujejo… Gre seveda za Lutrove teze nabite na vrata stolnice v Wittenbergu. Boljši praznik bi bil verjetno izid prve slovenske knjige, ali morda Svetega pisma v domačem jeziku. No, politika takoj po osamosvojitvi je pač morala nekako »uravnotežiti« seznam praznikov in ker smo dobili Marijino vnebovzetje 15. avgusta, smo morali sprejeti tudi reformacijo. Zato, da se duhovi na Slovenskem delijo tudi v novi državi in da ta ne bi bila preveč katoliška…
Ampak praznik pred praznikom Vseh svetih niti ni tako slaba rešitev. Namreč ljudje ga izkoristimo za obiske grobov. Tudi mi smo se odpravili na eno od ljubljanskih pokopališč, ob tem uživali v prelepem vremenu in bogatih jesenskih barvah. Ob tem pa smo se pogovarjali o tistih, ki jih več ni, vendar so v naših življenjih pustili sled.

Ob tem se vedno spomnim na Kocbekovo pesem Molitev:

Sem, kar sem bil,
in vsakdo me bo mogel pozabiti.
In vendar moram reči: sem in bil sem in bom,
in zato sem več od pozabljenja,
neizmerno več od zanikanja,
neskončno več od niča.

Vse je večno, kar nastane,
rojstvo je močnejše od smrti,
vztrajnejše od obupa in samote,
silnejše od hrupa in greha,
slovesnejše od zavrženosti.
Nikoli ne bom prenehal biti.
Nikoli.
Amen.

Tako polna upanja se mi zdi prav za te dni. Ob tem se sprašujem, kaj vidi neverujoči na pokopališču? Zakaj bi ga sploh obiskal? Saj tam pravzaprav razen kamenja in zemlje ni nič… Le v luči življenja je obisk pokopališča v teh dneh smiseln. In v luči molitve za pokojne. Kristjani verujemo, da so tudi naši pokojni del občestva, da so na nek način Cerkev, ki je že dosegla svoj cilj. Mi smo še na poti, oni na cilju, vsi pa povezani… Amen.