Sv. Stanislav goduje in Zavod ima svoj praznik. Čeprav sem že petnajst let v tej hiši, pa njihovega praznika nikoli nisem imel za »svojega«. Gimnazija, dijaški in študentski dom, glasbena šola… pač niso radio. Vse to se je spremenilo, ko je v Zavodsko osnovno šolo stopil eden od otrok. In za Stanislava je v zavodu praznično. To je dan šole, se pravi pouka prost dan, čeprav so imeli prvošolčki dopoldne še sklep plavalnega tečaja v Tivoliju.
Popoldne je bila v Zavodski kapeli maša, ki jo je za osnovnošolce daroval pomožni škof Jamnik. Po maši je bila v telovadnici še Akademija, ki je povezala vse generacije Škofijcev, od »upokojenih« do gimnazijcev in osnovnošolcev. Na akademiji je bil tudi šolski minister Igor Lukšič, ki je privatni šoli namenil vrsto presenetljivih komplimentov, o pomenu za slovenski šolski prostor, do podpore, ki bo tudi vnaprej ostala »vsaj takšna kot je bila«. Pa nisem mislil pisati o šolski politiki.
Rad bi poudaril pripadnost tej ustanovi, ki sem jo začutil v teh dneh. Dvorana je bila polna, pred Zavodom se ni dalo več parkirati, ljudje so bili dobre volje, misli in besede nekako vznesene… Če sam pomislim na svoja šolska leta, bi težko našel kaj primerljivega. Vse je bilo nekako umetno, ker tako mora biti, brez kakega pristnega žara. Osebno bi težko danes spregovoril o svoji nekdanji šoli na vsaj podoben način, kot je o gimnaziji in dijaškem domu spregovoril, danes tridesetletnik, nekdanji dijak. Bil je drug čas, se lahko tolažim, usmerjeno šolstvo, »samoupravljanje« še na urniku in »ljudski odpor«. Ne rečem, bili so lepi trenutki, a vendar drugačni bolj bledi in sprani, kot sem jih začutil tukaj.
Zato sem vesel, da je najmlajši stopil skozi Zavodska vrata. Privoščim mu navdiha, kot ga ti prostori nudijo, skupaj z ljudmi, ki se zanje trudijo!

Pri maši v Zavodski kapeli.

Minister Lukšič med spretnim nagovorom.

Zbor osnovnošolcev na akademiji pod vodstvom Helene Fojkar Zupančič.

Pred dnevi, ko sem bil na srečanju katoliških novinarjev, so me presenetili rezultati raziskave avstrijskega teologa Paula Zuhlenerja, o pomenu religije danes. Gre za različna vprašanja, ki so jih zastavili ljudem iz nekdanje vzhodne Evrope, naprimer kako ocenjujejo vlogo religije pri spremembi sistema ali pomen religije pri socialnih vprašanjih danes in podobno. Anketo so prvič izvedli leta 1997, drugič pa leta 2007. Skupni imenovalec je ta, da se je Slovenija v letu 1997 uvrstila med tri najbolj ateistične države (Vzhodno Nemčijo in Češko), leta 2007 pa je obe prehitela in je tako do religije (Cerkve) najbolj kritična država nekdanje vzhodne Evrope. Zanimivo je tudi to, da so se po vseh državah rezultati v zadnjih desetih letih nagnili v prid Cerkvam, le pri nas se je stanje (skoraj za 10 %) poslabšalo. Na Cerkev tako zelo negativno gleda kar 35% prebivalstva (ocena 1), negativno (ocena 2) pa še naslednjih 25%. Cerkvi je lojalnih le še 9% ljudi, kar bi lahko primerjali s številom nedeljnikov. Te številke so strašne!
Kaj smo storili v zadnjih desetih letih, da se je v družbi ustvarila taka sovražna klima in alergija na vse kar je Cerkveno? So res krivi samo nekdanji komunisti ali smo s svojimi dejanji k temu rezultatu, pripomogli tudi sami? Trdno sem prepričan, da smo si zato tudi sami krivi.
Eden od odgovorov na različnih forumih, zakaj je Cerkev dežurni krivec za skoraj vse in zakaj je vse narobe kar naredi je: »…požrešnost in grabežljivost, gre ji le za denar in moč…«
Pokljuški gozdovi so Cerkvi naredili več škode, kot pa bo imela od njih v naslednjih 50. letih koristi. Blejski otok je znamenje, da Cerkev ne razume svoje vloge, ki ni na gospodarskem ampak na pastoralnem in duhovnem področju. Zakaj se otoka ne da državi, ta pa se zaveže, da bo skrbela za obnovo cerkve na otoku in Mežnarije? Bo zato otoka za farane Bleda in ostale Slovence kaj manj, kot ga je zdaj? To bi bila lahko gesta dobre volje, ki bi pokazala, da posest in posel ni na prvem mestu. Koliko sredstev za obnovo, za plačilo odvetnikov, organizacijskih podvigov, živcev…bi prihranili, če bi se otoku odpovedali. Saj ga ne bi nihče nikamor odnesel.
Nadaljujem. Zakaj se nihče od župnikov ali škofov ni pridružil delav(ce)kam Mure, Gorenja… na protestih proti lastnikom, upravam, državi? Ali ne bi bila to gesta, da je Cerkev ljudem blizu tudi v trenutkih stiske? Kaj ko bi se škofije odpovedale kakšni nabirki in podprle delavke, ki so ostale brez dela. Ali ne bi bil to največji znak bližine in solidarnosti?
Ali je modro pripeljati se na neko župnijo z velikim in širokim avtomobilom in tam pridigati o skromnosti? Je modro obnavljati stavbe, ki s pastoralnimi nameni nimajo veliko skupnega? Je pametno denarno podpreti podjetje, ki trži nemoralne vsebine in misliti, da ljudje tega ne bodo opazili?
Prepričan sem, da bi kakšno izmed naštetih dejanj, ki bi ga spremenili, lahko začelo nagibati tehtnico spet v Cerkveni prid. Cerkev mora namreč postati najmočnejša avtoriteta na duhovnem in moralnem področju, nikakor pa ne uspešna gospodarska družba, ki ji gre za profit in gospodarsko moč.
Prepričan pa sem tudi, da koraki, kakršni koli že bodo, ne bodo lahki in bodo na več naslovih naleteli na gluha ušesa. Žal…

Rad imam vonj po barvah. Nekoč mi je bilo najlepše, ko sem dobil nove barvice. Dišale so po nečem posebnem, pigmentih, lesu, novem… Tudi vodene barve imajo svoj poseben vonj, le skloniti se moraš in ga začutiš. Vedno sem bil rad pri ograji, ki se je barvala ali v delavnici, kjer so popravljali in barvali avtomobile. Kasneje me je prevzel vonj po barvi za stene. Navadnem Jupolu. Novo pobarvano stanovanje ima poseben vonj, ki daje občutek novega, čistega, neomadeževanega.
Slikarske barve pa dišijo še intenzivneje. Oljne imajo značilen vonj, ki se meša s terpentinom in lanenim oljem. Vendar imajo oljne barve to slabost, da se počasi sušijo. Seveda lahko uporabljaš različne trdilce, ampak jaz sem končno pristal pri akrilnih barvah.
Te niso naravne, kot oljne ali tempera barve, vendar pa ponujajo sveže odtenke, intenzivnost, hitro sušenje in spet zanimiv vonj… Včasih se v ateljeju ustavim samo zato, da me preplavi vonj po barvi, platnih in laku. Zanimivo, je da je včasih že impulz vonja dovolj, da se sproži ustvarjalni proces. Bela podlaga kar kliče po barvi. In koliko je po domovih belih sten, ki kličejo po barvah in slikah…?

V Zavodu sv. Stanislava so začeli s praznovanji svojega zavetnika Stanislava Kostka. Tako je bila v Kregarjevem atriju odprta razstava slik Staneta Mikuža, v zavodski dvorani pa Slavnostni koncert glasbene šole. Ravnatelj glasbene šole Drago Arko je v svojem nagovoru poudaril pomen praznovanja godovnega dne, v nasprotju z zdaj bolj uveljavljenim praznovanjem rojstnega dne. Ime te namreč določa in zaznamuje, zavetniku se človek tudi priporoča, da zanj posreduje. To je res lepa simbolika, ki čaka, da ji spet damo nov zagon. Sledil je koncert pred skoraj polnim avditorijem, na katerem so mladi (in manj mladi) glasbeniki prikazali svoje glasbeno znanje.

Sinoči sem bil prvič v tej sezoni v savni. Savna mi je nasploh v zadnjih nekaj letih, postala redno zimsko zatočišče pred nadležnimi prehladi in boleznimi. Naj pojasnim.
Poklic, ki ga opravljam, je eden takih, pri katerem ne moreš skriti niti prehlada. Še huje, če si samo prehlajen, že zveniš kot bolan… Zato moramo javni govorci storiti kaj tudi za preventivo. Pred leti o tem nisem vedel kaj dosti. Vsako zimo sem preživel bodisi gripo ali angino. Tistih nekaj dni, sem si mislil, je pač treba odležati. Vendar pa je z leti postajalo stanje slabše. Bolela me je glava, ušesa, sinusi. Tako me je nekoč splošna zdravnica poslala k specialistu otorinolaringologije, ki me je pogledal, s paličico potipal mehko nebo v ustih in me vprašal, če me boli. Bolelo me je priznam. Doktor se ni dal dosti prositi, iz predala je potegnil škarje, ki so imele priostrene konice in… mi odprl »luknjo v glavi«, bi lahko rekel slikovito. Dejansko se mi je odprl kanal, poln gnoja, bolečina je popustila, dva dni sem spiral usta z neko kemikalijo in skoraj sem »zlezel skupaj«. Pomislite, greš se pokazat specialistu, pričakuješ neke tablete, doživiš lažjo operacijo…
Doktor mi je takrat povedal, da lahko počasi začnem misliti na operacijo mandljev, se pravi njihovo odstranitev. To naj bi nadležne gripe in angine z obilico gnoja v glavi, omililo. Vendar pa sam nisem take vrste človek, ki bi rekel, da organ, ki očitno ničemer ne služi, oz samo moti, lahko mirno odrežemo, kajti če bi res ničemer ne služil, verjetno tam ne bi bil…? Zato sem doktorja vprašal, kakšna bi bila lahko alternativa rezanju organov v grlu? In odgovor je bil savna!
Od takrat sem dokaj reden obiskovalec savn. Predvsem mi dobro dene v turški, se pravi mokri savni, kjer je visok odstotek vlage. Stanje se mi je precej izboljšalo. Prehlad še pride, a vendar hitro gre. Prava gripa ali angina, pa me že nekaj let ni položila v posteljo. Tudi vam jo priporočam, savno seveda! Morda si izberite kakšen fitnes, kjer ni velike gneče, kot v kakem plavalnem ali hotelskem kompleksu. Vzemite si dve uri časa in se v tem času trikrat po petnajst minut savnajte. Ostali čas počivajte ob vročem čaju ali jabolku, ki vam ga bodo postregli. Ne bo vam žal in še dober občutek boste imeli, da ste storili nekaj za svoje zdravje. Savna je tako še ena stvar, za katero sem hvaležen Fincem! Bog jim daj zdravja, (in nam tudi).