Pred dnevi, ko sem bil na srečanju katoliških novinarjev, so me presenetili rezultati raziskave avstrijskega teologa Paula Zuhlenerja, o pomenu religije danes. Gre za različna vprašanja, ki so jih zastavili ljudem iz nekdanje vzhodne Evrope, naprimer kako ocenjujejo vlogo religije pri spremembi sistema ali pomen religije pri socialnih vprašanjih danes in podobno. Anketo so prvič izvedli leta 1997, drugič pa leta 2007. Skupni imenovalec je ta, da se je Slovenija v letu 1997 uvrstila med tri najbolj ateistične države (Vzhodno Nemčijo in Češko), leta 2007 pa je obe prehitela in je tako do religije (Cerkve) najbolj kritična država nekdanje vzhodne Evrope. Zanimivo je tudi to, da so se po vseh državah rezultati v zadnjih desetih letih nagnili v prid Cerkvam, le pri nas se je stanje (skoraj za 10 %) poslabšalo. Na Cerkev tako zelo negativno gleda kar 35% prebivalstva (ocena 1), negativno (ocena 2) pa še naslednjih 25%. Cerkvi je lojalnih le še 9% ljudi, kar bi lahko primerjali s številom nedeljnikov. Te številke so strašne!
Kaj smo storili v zadnjih desetih letih, da se je v družbi ustvarila taka sovražna klima in alergija na vse kar je Cerkveno? So res krivi samo nekdanji komunisti ali smo s svojimi dejanji k temu rezultatu, pripomogli tudi sami? Trdno sem prepričan, da smo si zato tudi sami krivi.
Eden od odgovorov na različnih forumih, zakaj je Cerkev dežurni krivec za skoraj vse in zakaj je vse narobe kar naredi je: »…požrešnost in grabežljivost, gre ji le za denar in moč…«
Pokljuški gozdovi so Cerkvi naredili več škode, kot pa bo imela od njih v naslednjih 50. letih koristi. Blejski otok je znamenje, da Cerkev ne razume svoje vloge, ki ni na gospodarskem ampak na pastoralnem in duhovnem področju. Zakaj se otoka ne da državi, ta pa se zaveže, da bo skrbela za obnovo cerkve na otoku in Mežnarije? Bo zato otoka za farane Bleda in ostale Slovence kaj manj, kot ga je zdaj? To bi bila lahko gesta dobre volje, ki bi pokazala, da posest in posel ni na prvem mestu. Koliko sredstev za obnovo, za plačilo odvetnikov, organizacijskih podvigov, živcev…bi prihranili, če bi se otoku odpovedali. Saj ga ne bi nihče nikamor odnesel.
Nadaljujem. Zakaj se nihče od župnikov ali škofov ni pridružil delav(ce)kam Mure, Gorenja… na protestih proti lastnikom, upravam, državi? Ali ne bi bila to gesta, da je Cerkev ljudem blizu tudi v trenutkih stiske? Kaj ko bi se škofije odpovedale kakšni nabirki in podprle delavke, ki so ostale brez dela. Ali ne bi bil to največji znak bližine in solidarnosti?
Ali je modro pripeljati se na neko župnijo z velikim in širokim avtomobilom in tam pridigati o skromnosti? Je modro obnavljati stavbe, ki s pastoralnimi nameni nimajo veliko skupnega? Je pametno denarno podpreti podjetje, ki trži nemoralne vsebine in misliti, da ljudje tega ne bodo opazili?
Prepričan sem, da bi kakšno izmed naštetih dejanj, ki bi ga spremenili, lahko začelo nagibati tehtnico spet v Cerkveni prid. Cerkev mora namreč postati najmočnejša avtoriteta na duhovnem in moralnem področju, nikakor pa ne uspešna gospodarska družba, ki ji gre za profit in gospodarsko moč.
Prepričan pa sem tudi, da koraki, kakršni koli že bodo, ne bodo lahki in bodo na več naslovih naleteli na gluha ušesa. Žal…