Rad imam vonj po barvah. Nekoč mi je bilo najlepše, ko sem dobil nove barvice. Dišale so po nečem posebnem, pigmentih, lesu, novem… Tudi vodene barve imajo svoj poseben vonj, le skloniti se moraš in ga začutiš. Vedno sem bil rad pri ograji, ki se je barvala ali v delavnici, kjer so popravljali in barvali avtomobile. Kasneje me je prevzel vonj po barvi za stene. Navadnem Jupolu. Novo pobarvano stanovanje ima poseben vonj, ki daje občutek novega, čistega, neomadeževanega.
Slikarske barve pa dišijo še intenzivneje. Oljne imajo značilen vonj, ki se meša s terpentinom in lanenim oljem. Vendar imajo oljne barve to slabost, da se počasi sušijo. Seveda lahko uporabljaš različne trdilce, ampak jaz sem končno pristal pri akrilnih barvah.
Te niso naravne, kot oljne ali tempera barve, vendar pa ponujajo sveže odtenke, intenzivnost, hitro sušenje in spet zanimiv vonj… Včasih se v ateljeju ustavim samo zato, da me preplavi vonj po barvi, platnih in laku. Zanimivo, je da je včasih že impulz vonja dovolj, da se sproži ustvarjalni proces. Bela podlaga kar kliče po barvi. In koliko je po domovih belih sten, ki kličejo po barvah in slikah…?