Sv. Stanislav goduje in Zavod ima svoj praznik. Čeprav sem že petnajst let v tej hiši, pa njihovega praznika nikoli nisem imel za »svojega«. Gimnazija, dijaški in študentski dom, glasbena šola… pač niso radio. Vse to se je spremenilo, ko je v Zavodsko osnovno šolo stopil eden od otrok. In za Stanislava je v zavodu praznično. To je dan šole, se pravi pouka prost dan, čeprav so imeli prvošolčki dopoldne še sklep plavalnega tečaja v Tivoliju.
Popoldne je bila v Zavodski kapeli maša, ki jo je za osnovnošolce daroval pomožni škof Jamnik. Po maši je bila v telovadnici še Akademija, ki je povezala vse generacije Škofijcev, od »upokojenih« do gimnazijcev in osnovnošolcev. Na akademiji je bil tudi šolski minister Igor Lukšič, ki je privatni šoli namenil vrsto presenetljivih komplimentov, o pomenu za slovenski šolski prostor, do podpore, ki bo tudi vnaprej ostala »vsaj takšna kot je bila«. Pa nisem mislil pisati o šolski politiki.
Rad bi poudaril pripadnost tej ustanovi, ki sem jo začutil v teh dneh. Dvorana je bila polna, pred Zavodom se ni dalo več parkirati, ljudje so bili dobre volje, misli in besede nekako vznesene… Če sam pomislim na svoja šolska leta, bi težko našel kaj primerljivega. Vse je bilo nekako umetno, ker tako mora biti, brez kakega pristnega žara. Osebno bi težko danes spregovoril o svoji nekdanji šoli na vsaj podoben način, kot je o gimnaziji in dijaškem domu spregovoril, danes tridesetletnik, nekdanji dijak. Bil je drug čas, se lahko tolažim, usmerjeno šolstvo, »samoupravljanje« še na urniku in »ljudski odpor«. Ne rečem, bili so lepi trenutki, a vendar drugačni bolj bledi in sprani, kot sem jih začutil tukaj.
Zato sem vesel, da je najmlajši stopil skozi Zavodska vrata. Privoščim mu navdiha, kot ga ti prostori nudijo, skupaj z ljudmi, ki se zanje trudijo!

Pri maši v Zavodski kapeli.

Minister Lukšič med spretnim nagovorom.

Zbor osnovnošolcev na akademiji pod vodstvom Helene Fojkar Zupančič.