V Dnevniku berem, da so za določene nesreče, tudi tiste z najhujšim izidom, krive stave.
Ne morem si kaj, da se ne bi vprašal, kaj se v dogaja glavah ljudi? Smo res padli tako globoko, da življenje ni več nič vredno? Kaj stoji v ozadju? Želja po adrenalinu, dokazovanju, objestnost? Vožnja po avtocesti v napačno smer je podobna iskanju poti čez minsko polje. Lahko prideš srečno skozi, lahko te samo oplazi, lahko ti odnese ud, a preživiš, lahko pa te sestavijo šele v mrtvašnici… Dokler korakaš čez minsko polje sam (kar je že samo po sebi patološko – samomorilno), je to odločitev za katero odgovarjaš sam in si sam pripišeš tudi vse posledice (čeprav tudi to ne drži popolnoma, vsak zapusti vsaj koga, ki mu je mar zanj), ko pa ogrožaš in ubiješ druge, nič hudega sledeče, skleneš pakt s hudičem.
Življenje v tem primeru ni več vrednota, čeprav je to pravzaprav edino, kar res posedujemo. Življenje in nič drugega. Ob smrti s seboj ne vzameš ničesar. Le življenje je tisto, kar je treba izkoristiti, kar ti je poklonjeno kot zastonjski dar. Nič nisi storil, da si ga zaslužil. Bilo ti je podarjeno kot največja dobrina. Zato je vožnja v nasprotno smer avtoceste, tako nerazumno in hkrati zavrženo dejanje, povezana še z možnostjo, da nekomu, ne krivemu ne dolžnemu, »odneseš« 10, 20… 50 let?
Tomaž Humar (moj letnik), ki so da danes našli mrtvega na 5600 metrih v Himalaji, je s svojim življenjem počel zelo podobno. Zapisal je, da se prav živega počuti šele nad 5000 metri, kot da je od višine odvisna kakovost življenja. Kaj ga je gnalo, verjetno ni vedel niti sam, a za njim so ostali otroci, starši, ljudje, ki ga bodo pogrešali. Tudi v njegovem primeru življenje žal ni bila najvišja vrednota.
Nič od naštetega se ne bi zgodilo, če bi živeli iz vere. Vere v Kristusovo ljubezen. Ta daje življenje in ozdravlja, odrešuje. Če bi se tega resnično zavedali in izpolnjevali, bi na pot življenja vedno metali cvetje in nikoli skal…