V Stični sva preživela dva nepozabna dneva. Pravzaprav smo preživeli, saj so bile to duhovne vaje z otroškim varstvom. 14 parov iz vse Slovenije si je v januarskem terminu prizadevalo za boljši zakon med starodavnimi zidovi stiške opatije. Spodbudno okolje, čas za sozakonca, duhovno spremstvo, pričevanja drugih, vse to je pustilo sadove. Domov sva se vrnila lažja in duhovno okrepljena.

Že nekaj časa razmišljam o tem, da imamo tečaje in šole za vse mogoče stvari od tega, kako sam priklopiti televizor, do postavljanja internetnih strani, od mizarskih kvalifikacij do tečaja plavanja. Vse to so hvalevredna izobraževanja, ki človeku znajo prihraniti marsikatero težavo. Kaj pa šola za uspešen zakon? Seveda nekaj tega obstaja na predzakonski stopnji zahvaljujoč prizadevnim jezuitom, ampak je to dovolj? Kdo bo moške naučil uspešne komunikacije z ženo in obratno? Kdo bo zakoncema povedal kako in kdaj morata popustiti, kdaj je odnos ljubeč in kaj nama pomenijo otroci?
Vse to so znanja, ki so nujna, a o njih v obveznih šolskih programih ne izvemo nič ali skoraj nič. Je torej čudno, če razpade polovica zakonov? Kolikor v odnos vložiš, toliko lahko pričakuješ. Če vedno na prvo mesto postavljaš sebe in svoje potrebe, na ostale v družini pa ne pomisliš, je to dobro? To je le nekaj vprašanj, ki se mi postavljajo. Pa sploh nismo govorili o tem, to so le smernice, ki pripeljejo do zavedanja, da so duhovne vaje potrebne.

Kako vse skupaj izgleda? Po zajtrku je kratek nagovor, ki ponudi izhodišča za pogovor med zakoncema. Ta dva potem odideta na »samo«, bodisi na sprehod, v kapelo, meditativni park… in se pogovarjata. Predvsem govorita. Besede naplavijo neizrečene bolečine, težave, osebne poglede. Te soočita in v pogovoru se najde veliko rešitev. Ker so otroci v varstvu, je pogovor res lahko brezskrben in osredotočen res samo nanju. Po kosilu in krajšem počitku se vse skupaj ponovi. Zvečer je še podelitev izkušenj parov drugim v skupini. Kako zdravilno deluje, ko slišiš, da so še ljudje, ki si prizadevajo za pristne krščanske vrednote ljubezni, spoštovanja, družinske molitve… Naslednji dan nova tema in nov pogovor. Kolikokrat se doma lahko na tak način pogovarjava? Lastna izkušnja je, da zelo redko, če sploh kdaj. Zato ostanejo besede neizrečene in takrat, ko ne misliva, izbruhnejo na plano. Takrat lahko ranijo, koga tudi težko. Kakorkoli tak konec tedna močno priporočam vsem, ki bi radi naredili nekaj za vaš zakon.

Rojeno nam je Dete. To je bil začetek nove zgodovine, vse niti se spletajo okoli tega dogodka. Staro se je dovršilo, nastopilo je Novo. Preprostost pastirjev nam lahko pomaga razumeti to skrivnost. So skrivnosti, ki jih razumemo samo s srcem. Pastirji so ga razumeli in sprejeli medse.
Ni naključje, da se je Jezus rodil v hlevu med takrat odrinjenimi pastirji, ubog med ubogimi, med malimi in zapostavljenimi. Nam to kaj sporoča?
Da smo vsi enaki, da smo si med seboj bratje in sestre in da imamo vsi isto obvezo: ljubezen!

voščilnic smo danes napisali. Pravzaprav smo narezali podlago,vpisali besedilo, nanjo prilepili letošnjo fotografijo in nato vse skupaj podpisali. To sploh ni enostavno, saj je naš petletnik to množino voščil podpisoval dvakrat po 45 minut… Sledilo je še pisanje naslovov in zapiranje ovojnic. Kljub delu smo zadovoljni. Letos smo za vse delo porabili natanko pol manj časa kot lani in to je razlog za optimizem in olje na ogenj skupinskega duha.
Ja, 106… Kako smo prišli do te številke?
Vsaj enkrat letno pišemo prijateljem in znancem s katerimi se čutimo povezane. Vsako leto pišemo tudi nekaterim, ki jih s tem presenetimo in morda polepšamo praznični trenutek. Številka se zato vsako leto malo poveča.
Prav tako pa smo veseli vsake pošte, ki jo dobimo. Ob jedilni mizi imamo veliko površino oblepljeno s pluto, kamor skrbno pripnemo vsako voščilnico, ki jo prejmemo. Tam ostanejo vse do svečnice, kdaj morda celo dlje.
Lepo je nekoga razveseliti, lepo je, če te nekdo razveseli. Ali nismo ravno v pravem času? In za veselje ne potrebuješ veliko, včasih le dobro misel in spomin na nekoga, ki ti je blizu.

Sinoči sem kopiral letošnjo zbirko fotografij. To počnem občasno, nekajkrat na leto. Kopije hranim na zunanjem disku (pravzaprav dveh) in del še na DVD medijih. Ob kopiranju me vedno malo stisne pri srcu, saj se spomnim, kako mi je pred nekaj meseci skorajda »odneslo« štiri leta dela in shranjevanja. Uporabil sem napačen adapter, malo je zasmrdelo in… odprla so se računalniška »večna lovišča«.
Kopiranje je torej nujnost, če hočeš ohraniti svoje delo, spomine, zgodovino.
Vsako leto naredim več fotografij. Lani 16 tisoč, letos do zdajle že skoraj 17 tisoč. Samo letos se je s fotografijami nabralo za več kot 60 GB podatkov. To niti ni veliko za nekoga, ki se s fotografijo ukvarja samo ljubiteljsko, a vendar zahteva prostor in čas. Kolegi mi pravijo, da lahko brez težav brišem vse, kar ni dobro in prav imajo. A vendar jaz nikoli ne brišem.
Občasno natisnem kakšno foto knjigo, sicer pa slike uporabljam večinoma za ilustracije na spletu, za dokumentacijo (npr pri zidavi) ali arhiviranje zanimivosti. Pred seboj imam še veliko nalogo preslikavo diapozitivov in starih negativov, ki jih hranim. Vse to je lastna zgodovina, ki dokaj natančno odslikava, kaj vse se je zgodilo, kje vse so tekla pota in koliko smo se v teh letih spremenili.
Vedno me najbolj presune, da o svojih prednikih ne vem prav veliko, morda o nekaterih samo imena na nagrobniku, njihova življenja pa so zame skrivnost. A vendar so bila. Verjetno večinoma lepa, na trenutke lahko tudi grenka, danes pozabljena. Spomin je tako krhek, fotografije pa nudijo oprijemljive točke, kjer se lahko ustavim in podoživim nek trenutek, čeprav sem že marsikaj ob njem pozabil.

Še danes se spominjam gospe iz dokumentarnega filma Jožeta Možine »Moč preživetja«, ko govori o svoji bridki usodi sirote, ki so ji partizani ubili očeta in nosečo mater. Skrb zanjo je prevzela teta, ki je bila sicer dobra, a ni bila mama. Spominjam se, da je rekla, kako je kot otrok nestrpno čakala sv. Miklavža, teta pa ji je rekla, da je njej Miklavž umrl…
Presunljivo. Kaj se usede v spominu? Naplavine kakšnih bolečin in travm te spremljajo skozi življenje?
Kot otrok seveda ni ničesar razumela, tudi tega ne, zakaj mame ni in je nikoli več ne bo… A darovi sv. Miklavža, obdarovanja, tisto pri čemer se otrokom zasvetijo oči, to se ji je neizbrisno vtisnilo v spomin. In starši so sinonim dobrote.
Nekaj podobnega se dogaja v teh dneh. Seveda še zdaleč ne tako drastično. Naš osemletnik se je pred dnevi odločil, da bo sv. Miklavžu napisal pismo, ker verjame vanj in v njegovo dobroto. Kako vendar ne bi verjel vanj, saj ga je vendar videl, je razlagal. Ja, lani in predlani ga je videl. Vsako leto pravzaprav, dokler mu seže spomin. A so mu bolj razsvetljeni sošolci začeli vsajati dvom v dobrega svetnika iz Mire. Piko na i je postavil starejši brat, ki je še okorno pisanje našel in se iz njega norčeval. Pismo sv. Miklavžu je tako končalo v smeteh, drobno srce pa je žalostno jokalo. Navznoter seveda, saj fantje žalost neradi pokažejo.
Miklavž pa je pismo v smeteh kljub temu našel in kmalu je izvedel tudi za vse zgodbe v ozadju. In kot dobri sv. Nikolaj zna, se je najprej pogovoril s starejšim bratom, ki je osramočeno priznal svoj del krivde. Nato je stopil (tako v preobleki seveda) do malega pisca s strtim srcem in mu povedal, da je pismo našel in naj ne skrbi, kajti Miklavž vsako leto znova pride. In pika. Tudi letos bo prišel za vse pridne otroke. Naj ne skrbi, saj mora v dobrotnika le verjeti. In dokler bo verjel, bo le ta prihajal in nagrajeval njegova prizadevanja za dobro.
Na razbite sanje je bil nalepljen obliž, kakšno leto bo še zdržal, potem pa… Kdo ve?