Razbite sanje
Še danes se spominjam gospe iz dokumentarnega filma Jožeta Možine »Moč preživetja«, ko govori o svoji bridki usodi sirote, ki so ji partizani ubili očeta in nosečo mater. Skrb zanjo je prevzela teta, ki je bila sicer dobra, a ni bila mama. Spominjam se, da je rekla, kako je kot otrok nestrpno čakala sv. Miklavža, teta pa ji je rekla, da je njej Miklavž umrl…
Presunljivo. Kaj se usede v spominu? Naplavine kakšnih bolečin in travm te spremljajo skozi življenje?
Kot otrok seveda ni ničesar razumela, tudi tega ne, zakaj mame ni in je nikoli več ne bo… A darovi sv. Miklavža, obdarovanja, tisto pri čemer se otrokom zasvetijo oči, to se ji je neizbrisno vtisnilo v spomin. In starši so sinonim dobrote.
Nekaj podobnega se dogaja v teh dneh. Seveda še zdaleč ne tako drastično. Naš osemletnik se je pred dnevi odločil, da bo sv. Miklavžu napisal pismo, ker verjame vanj in v njegovo dobroto. Kako vendar ne bi verjel vanj, saj ga je vendar videl, je razlagal. Ja, lani in predlani ga je videl. Vsako leto pravzaprav, dokler mu seže spomin. A so mu bolj razsvetljeni sošolci začeli vsajati dvom v dobrega svetnika iz Mire. Piko na i je postavil starejši brat, ki je še okorno pisanje našel in se iz njega norčeval. Pismo sv. Miklavžu je tako končalo v smeteh, drobno srce pa je žalostno jokalo. Navznoter seveda, saj fantje žalost neradi pokažejo.
Miklavž pa je pismo v smeteh kljub temu našel in kmalu je izvedel tudi za vse zgodbe v ozadju. In kot dobri sv. Nikolaj zna, se je najprej pogovoril s starejšim bratom, ki je osramočeno priznal svoj del krivde. Nato je stopil (tako v preobleki seveda) do malega pisca s strtim srcem in mu povedal, da je pismo našel in naj ne skrbi, kajti Miklavž vsako leto znova pride. In pika. Tudi letos bo prišel za vse pridne otroke. Naj ne skrbi, saj mora v dobrotnika le verjeti. In dokler bo verjel, bo le ta prihajal in nagrajeval njegova prizadevanja za dobro.
Na razbite sanje je bil nalepljen obliž, kakšno leto bo še zdržal, potem pa… Kdo ve?
5 komentarjev
Komentar from: jozeb [Član]
Seveda imate prav, Ana! Starši pomagamo Miklavžu, zato smo sinonim dobrote... Nihče si tudi ne dela utrvar, da otroci slej ko prej ne odrastejo. Vesel sem bil kako je to uspelo pri starejših, ki so nekako "naravno" prešli fazo zaupanja, brez slabe volje in zmečkanih pisem. Z mlajšimi pa bo že težje, zato kak obliž ne bo odveč. Sicer pa oba veva, da se obliž hitro odlepi.
Pri nas smo "velikost" daril razložili, omejili... s podobo vreče, kamor lahko damo neko omejeno količino stvari. Iz nje pa morajo dobiti darila vsi. In če si jaz postavljam nerazumne želje, bo nekdo ostal brez. Je to prav? Ni povejo otroci sami.
Kar pa se pridnosti tiče... Otroci pač niso samo pridni in niso samo poredni. Trud, biti boljši je tisti, ki šteje, vsaj pri nas.
Spominjam se iz otroštva, kako mi je bilo hudo, ko je ena deklica dobila strašno veliko darilo ... Jaz sem dobila ... še zdaj mi je težko povedati o svojem darilu ... a vem, da mi moji niso mogli dati. A kako je vrtalo to, ali je tista deklica res tako bolj pridna od mene ...
Zato sem zelo pozorna na te razlage o pridnih otrocih ... Da ne bi bilo bolečin ...
Vse dobro!
Komentar from: bogdana [Obiskovalec]
pri nas doma so starši verjetno pri vsakem od otrok uporabili isto razlago: "Tistim, ki verjamejo, prinese Miklavž, drugim pa..." Menim, da smo si, vsak glede na svoj značaj,različno razlagali, zase pa vem, da sem še dolgo hotela verjeti vanj in še danes otrok v meni verjame! Hočem tako, ker mi je to lepo. Če ne postanete kakor otroci....
Komentar from: Zavestna Samost II [Obiskovalec]
Najprej odgovor ljubi Ani. Ko so moji bili mali, so lahko dobili vse, kar so si želeli. Tudi lego kocke. Ker smo imeli denar. Omejevanje v željah se je začelo, ko so postali polnoletni...Moji sinovi so odrasli. Po letih starosti bi bili lahko
že sami očetje. Zaradi okoliščin snah še ni v bližini. Nismo verni. Najmlajši se je opredelil celo za agnostika. Toda vrečka s sladko vsebino mora biti. Tudi za Božič. Ker je to tradicija. Je povedal moj večni študent, ki študira v sosednji državi. Odrasli se razveselijo Miklavževe vrečke od svoje mamice.
Form is loading...
Meni osebno se zdi pametno poudarjati in poudarjati Miklavža v vsakem od nas. Potem se vse ne zruši, ko otrok ve več. Ne zdi se mi prav "flikat" in popravljat stvari, ki jih otroci na tak ali drugačen način zvejo ...
Poleg tega v realnosti "sv. Miklavž" prinese tudi nepridnim otrokom (ali ni res?) in kakšnim zelo pridnim dosti manj od porednih ...
Kako naj otrok razume vse to? Če mu starši ne razložijo več ...
Moj sedemletnik si tako želi velik komplet lego kock. Pa takega darila pač ne bo ... Pa naj je priden ali ne ...