Mozartov Requiem je bil na sporedu Modrega abonmaja. V spomin na 220 letnico njegove smrti so igrali slovenski filharmoniki pod vodstvom Emmanuela Villaume in zapeli člani Slovenskega komornega zbora ter štirje solisti, ki so svoje zahtevno delo opravili zelo korektno.
Če je Mozart top avtor, vrhunska klasa, je Requiem vrhunec njegovega opusa, kljub temu, da ga ni sam dokončal, ker ga je prehitela smrt. Zapustil je nekaj skic, ki so omogočile Franzu Xaverju Süsmayerju, da je delo dokončal (in to nič šušmarsko). Osebno koncerte tega ranga nerad zamudim, kar pa bi se mi danes skoraj zgodilo.
V Hali Tivoli so namreč gostovali avstralski pevci zbrani pod naslovom The ten tenors. Na koncert v Cankarjev dom sem se odpravil z avtobusom, ki pa se je na Celovški »zataknil« že pri Stari cerkvi in se nato kar nekaj minut cijazil do naslednje postaje. Obiskovalci tivolskega dogodka so namreč naredili pravi prometni zamašek na uvozu vedno premajhnega parkirišča. Ni mi preostalo drugega, kot da sem pri Hali Tivoli izstopil in skušal kar najhitreje, s tekom, premagati razdaljo do Cankarjevega doma. Potem pa si predstavljajte človeka v obleki, ki teče čez park, mimo opere in Narodnega muzeja. V dvorano sem vstopil zadnji hip in potem na sedežu lovil sapo in izenačeval temperaturo.