Medtem ko se v kotlinah skoraj ves dan zadržuje megla in nizka oblačnost, je v hribih sončno in jasno vreme. Po energijo in dobro voljo se torej velja odpraviti višje. In kot duha žeja po višjem, tako se nam tudi fizični metri v takih dneh zdijo, kot pohod proti primarnim izhodiščem. V človeku je želja po čistem pogledu in jasnem nebu, pa čeprav si tega vedno ne prizna. In kjer pogled daleč seže, se pokažejo resnične vrednote… Žal pa te pa niso vedno prepoznane s strani mehkužcev v naslanjačih z daljincem v roki, ki se jim ne da zapustiti tople sobe in hišne »kapelice«.

Takole zasanjan je bil pogled iz Krvavca proti Šmarni gori. Kot da pokrajina ne bi bila iz tega sveta, ampak iz kakega Tolkinovega "Gospodarja prstanov".

Očak Triglav se je kazal obsijan s soncem, mogočen in silen, kot da bi bil oddaljen le nekaj korakov...

In če je v dolini vse barve pobrala starka zima, jih je takole na pobočjih še mogoče videti. Macesni so se obarvali in odmetujejo iglice.