Neke stvari so pač stalnica. Vsako leto 28. novembra se spomnimo, da smo na ta dan leta 1994 začeli z radijskim oddajanjem. Takrat smo postali »medijski ljudje«. Kaj neki to sploh pomeni? Da te prepoznajo na ulici ali če spregovoriš? Tudi to, a to je le del zgodbe.
Danes po maši v zavodski kapeli sem starejši dami z berglami pomagal po stopnicah. Nisem se predstavil, a je vedela kdo sem. Ni okolišila, le zahvalila se je. Za vse kar delamo. »Hvala gospa, saj je to naš služba…« odvrnem, pa me takoj dopolni, da je več kot služba. Da to čuti, ko posluša. Lepo je, če pride taka pripomba s terena, od poslušalca, ki te vzame za prijatelja.

Po maši je v bilo še predvolilno soočenje. Prišli so skoraj sami prvokategorniki, Janša, Žerjav, Erjavec, Križanič, Novakova, Virant, Koširjeva… Le še slab teden dni je do volitev in postavljajo se še zadnje odločitve. Nam bo po 4. decembru bolje? Bo Slovenija zaživela bolj sproščeno in zadihala z bolj polnimi pljuči? Odgovor je podoben odgovoru o našem poslanstvu. Če želimo, da bi bilo po volitvah bolje, moramo izvoliti ljudi, ki jim politika ne bo samo »posel« ampak poslanstvo. Predvsem pa morajo oni sami vedeti, komu služijo in kakšna je njihova naloga. Če tega ni, potem je vse zaman, vse z radijskimi obletnicami vred, ostane zgolj na površju.