Prva
Prvo svečko smo prižgali na majhnem venčku sredi sobe. Vsi zbrani po napornem dnevu potepanja, smo zrli vanjo. Potem smo pogasili vse luči. Sobo je zagrnila tema. Bilo je zelo temno, a vendar je sredi brlela majhna svečka. Ni bilo prav dosti, a če bi bila potreba, bi nam lahko osvetlila pot, da se ne bi spotikali v temi. Nekaj časa nismo nič govorili, le zrli smo vanjo. Tudi toplo nam je postalo. In potem se nam soba sploh ni zdela več tako temna, kajti v njej je bila luč in …luč sveti v temi in tema je ni spoznala…
Potem smo govorili o luči in o tem, da hočemo biti taka lučka tudi drugim. Majhen plamenček, ki sveti in greje. Vsakogar brez razlike. V šoli in na delu, med ljudmi na ulici in doma. Lučka in toplina.
In če nas bo več, bo naš plamen še večji. Svetili bomo skupaj. Noč ne bo več tako temna in ob poti bo vedno svetlo.
2 komentarjev
Komentar from: jozeb [Član]
Hvala Majda!
Tole daje vsemu res težo.
Ni treba več nič pripomniti.
Hvala.
Form is loading...
TA LUČ
Ta luč ni od včeraj
in ni samo moja.
Ta luč ne gori od danes do jutri,
gori in sveti iz davne preteklosti
v davno prihodnost.
Ta luč je spomin,
ta luč je upanje.
Nekdo jo je davno prižgal
in je svetila
kakor trstenka,
kot oljenka, sveča, kot petrolejka,
kakor karbidovka,
kot plamen, kot kres,
kot ogenj v strehi,
kot velik požar
in kakor žerjavica,
ki je velikokrat skoraj ugasnila.
A ni ugasnila,
ker jo varujemo kot luč svojih oči,
ker jo predajamo neugaslo,
preden ugasnejo naša življenja.
Brez te luči ne bi znali živeti.
Brez te luči bi bila tema.
TONE KUNTNER