Sinoči sem kopiral letošnjo zbirko fotografij. To počnem občasno, nekajkrat na leto. Kopije hranim na zunanjem disku (pravzaprav dveh) in del še na DVD medijih. Ob kopiranju me vedno malo stisne pri srcu, saj se spomnim, kako mi je pred nekaj meseci skorajda »odneslo« štiri leta dela in shranjevanja. Uporabil sem napačen adapter, malo je zasmrdelo in… odprla so se računalniška »večna lovišča«.
Kopiranje je torej nujnost, če hočeš ohraniti svoje delo, spomine, zgodovino.
Vsako leto naredim več fotografij. Lani 16 tisoč, letos do zdajle že skoraj 17 tisoč. Samo letos se je s fotografijami nabralo za več kot 60 GB podatkov. To niti ni veliko za nekoga, ki se s fotografijo ukvarja samo ljubiteljsko, a vendar zahteva prostor in čas. Kolegi mi pravijo, da lahko brez težav brišem vse, kar ni dobro in prav imajo. A vendar jaz nikoli ne brišem.
Občasno natisnem kakšno foto knjigo, sicer pa slike uporabljam večinoma za ilustracije na spletu, za dokumentacijo (npr pri zidavi) ali arhiviranje zanimivosti. Pred seboj imam še veliko nalogo preslikavo diapozitivov in starih negativov, ki jih hranim. Vse to je lastna zgodovina, ki dokaj natančno odslikava, kaj vse se je zgodilo, kje vse so tekla pota in koliko smo se v teh letih spremenili.
Vedno me najbolj presune, da o svojih prednikih ne vem prav veliko, morda o nekaterih samo imena na nagrobniku, njihova življenja pa so zame skrivnost. A vendar so bila. Verjetno večinoma lepa, na trenutke lahko tudi grenka, danes pozabljena. Spomin je tako krhek, fotografije pa nudijo oprijemljive točke, kjer se lahko ustavim in podoživim nek trenutek, čeprav sem že marsikaj ob njem pozabil.