Danes so ga bila polna usta med ljudmi, na radiu in televiziji, časopisi, tiskani in spletni so spremljali vse detajle, od zmage nad Rusi, do predsednikovega poskakovanja. Menda je tekmo v Mariboru spremljala četrtina vseh prebivalcev, kar bi reci in piši zneslo okoli pol milijona ljudi. Celo najvišji državni veljaki iz Slovenije in Rusije so se zbrali na štadionu in se namesto resnim državniškim stvarem posvečali nogometu. Kot bi šlo za kakšne sodobne gladiatorske boje. Svak mi je povedal, da sta si z ženo med tekmo merila pritisk in da mu je ta v minutah podaljška, narasel na več kot 200. V Ljubljani je rajala deset tisoč glava množica na Prešernovem trgu, na nekem forumu je gospa napisala, da je tudi ona vesela, kadar zmagamo, pa čeprav ne gleda nogometa, komentatorji pa so v zanosu morda celo pomislili, da se svet vrti okoli žoge…
Jaz sem do nogometa popolnoma hladen. Pravzaprav velja to za veliko večino športov, razen morda za badminton in dviganje uteži. Poleg vsega tudi televizije nimamo in sva si gol, ki je padel proti Rusom, s sinom ogledala kar preko spleta. Zakaj bi človek izgubljal več kot 90 minut časa, za tisto eno minuto, kot traja, da si iz treh ali štirih kotov ogledaš, kako se je zatresla mreža? Poleg tega smo za ugoden rezultat izvedeli takoj, saj je vsesplošno pokanje zajelo (tudi) našo ulico. Tega nisem nikoli dobro razumel, ampak saj niti ni pomembno. Tudi Martin Strel nam pravi, da tega kar zdaj dela on, mi še ne razumemo. Čakam na kakšno nogometno razodetje, do takrat pa počnem druge stvari.

V ponedeljek v oddaji PRO je bil objavljen posnetek kulturnega programa, ki smo ga posneli na Sinjem vrhu nad Ajdovščino v likovni koloniji Umetniki za Karitas. V soboto bo namreč na dvorcu Zemono pri Vipavi odprtje že petnajste tradicionalne razstave iz te dobrodelne kolonije. Slikar Janez Medvešek eden izmed sodelujočih mi je takoj naslednji dan poslal naselednje sporočilo: "Zdravo, Jože! Ko si na Sinjem vrhu snemal odajo, se mi ni zdela prav nič posebnega. To je kot slika, ki nastaja, poteza za potezo na platno... - samoumevno. Ampak, ko je pa ta " slika" s Sinjega vrha sinoči dobila okvir... Upppssss!!! Čestitam . Pa ne zaradi mojega sodelovanja. Sinoči sem šele opazil, koliko dela, zaporedja, končkov mozaika je bilo v njej. Še enkrat bom rekel, tako kot slika. Ta nastane prvo v umetnikovi glavi, ko pa gledaš umetnika, ki polaga potezo za potezo je to eno "čudno" dogajanje. Vem, ti si vedel, kaj delaš in tista slika, ki sem jo "slišal" sinoči je bila LEPA!"
Janezu se zahvaljejem za pohvalo in mu hkrati varčam žogico, saj če je oddaja bila dobra je bila zaradi sodelujočih! Pripenjam še izjave slikarjev in organizatorjev, ki so enkrat za spremembo, namesto s čopičem spregovorili pred avditorijem. Hvala!

Anamarija Stibilj

Edi Žerjal

Azad Karim

Franko Žerjal

Jana Vizjak

Janez Medvešek

Jožica Ličen

Lenče Mitevska

Lucijan Bratuš

Matej Kobal

Primož Brecelj

Silva Copič

Silva Karim

Tea Curk Sorta

Vesna Čadež

Večerni sprehod po osamelih ulicah domačega mesta lahko prinese kakšno presenečenje. Redek promet, že zaprte trgovine in redka osvetljena okna, skozi katera pogled radovedno stika. In potem se pod svetilko izriše podoba, ki se bliža. Nič posebnega. Mlad obraz, nekoliko zdolgočasen, napoten po svojih večernih opravkih. Vendar s kotičkom očesa opazim, da bi znal ta obraz poznati. Še preden se uspem spomniti, sva že drug mimo drugega. Spomin preskoči in spomnim se dečka morda iz prvega ali drugega razreda, ministranta, ki sem ga imel na vajah pred kakimi petnajstimi ali dvajsetimi leti. Spominjam se njegovega pogleda, ko je poln navdušenja pokazal v zvezek narisani motiv, kako pokleka, ki ga je naredil za "domačo nalogo". Ni bil dolgo v ministrantski »familji«. Morda ga nismo znali prav zadržati. Ampak takih fantov je bilo kar nekaj. V svojih letih ministriranja, ki jih je za eno polnoletnost, sem jih videl veliko. Na začetku zelo navdušenih, ki pa jim je volja sčasoma upadla. Verjamem pa, da so od teh let vseeno nekaj odnesli, čeprav samo spomin. Tudi z Davidom je bilo tako. Čeprav sva odšla drug mimo drugega, sem srečal njegov pogled, ko sem se ozrl preko rame…

Vedno voščimo in želimo srečo, pa ljubezen in zdravje. Spomnimo se tudi na veselje, družinsko harmonijo, izpolnitev drobnih želja. Potem pa se nam počasi ustavi. Gre torej za naša voščila, ki izražajo želje po nečem lepem, dobrem, pozitivnem. Nikoli ne slišimo, da bi nam kdo želel (vsaj v obraz) kaj slabega. Bog ne daj kakšno bolezen ali preizkušnjo. To bi bilo več kot nenavadno, na meji škandala. Bi bil tak človek sploh naš prijatelj?
A vendar, Bog nam nikjer ne obljublja le sončnih dni in življenja, kjer vlada le sreča in zdravje. Evangeliji se presenetljivo veliko ukvarjajo z različnimi boleznimi, preizkušnjami. Jezus se nam tukaj zazdi presenetljivo človeški, tisti ki pozna in občuti človeško šibkost. Zato nas zdravi, nam odpušča, naš krepča. Ste se kdaj vprašali, zakaj Jezus ni ozdravil vseh bolnikov v svojem času? Zakaj npr. gobavosti ni izbrisal iz zemeljskega obličja? Morda bolezen in preizkušnja, vseeno imata pomen v človekovem življenju. In prav zanimivo je, da se vsi, prav VSI, s tem srečamo. Bolečina nikomur ni prihranjena. Tudi najbolj mogočnim in bogatim ne.
Pravimo, da preizkušnja krepi človeka. Tisti, ki nikoli ni bil bolan, ne more razumeti bolnika, z nesrečnim lahko joka tisti, ki se je že znašel v podobni situaciji. Tistega, ki mu je umrl bližnji, lažje razume nekdo, ki je to preizkušnjo že skusil. Zato je morda boljše voščilo, ki nam ne želi samo dobrih in lepih stvari, ampak predvsem to, da bi znali v življenju z zaupanjem sprejeti tudi preizkušnjo, bolezen, nesrečo?

Za vsakim dežjem posije sonce in za vsakim soncem je spet dež...

V Dnevniku berem, da so za določene nesreče, tudi tiste z najhujšim izidom, krive stave.
Ne morem si kaj, da se ne bi vprašal, kaj se v dogaja glavah ljudi? Smo res padli tako globoko, da življenje ni več nič vredno? Kaj stoji v ozadju? Želja po adrenalinu, dokazovanju, objestnost? Vožnja po avtocesti v napačno smer je podobna iskanju poti čez minsko polje. Lahko prideš srečno skozi, lahko te samo oplazi, lahko ti odnese ud, a preživiš, lahko pa te sestavijo šele v mrtvašnici… Dokler korakaš čez minsko polje sam (kar je že samo po sebi patološko – samomorilno), je to odločitev za katero odgovarjaš sam in si sam pripišeš tudi vse posledice (čeprav tudi to ne drži popolnoma, vsak zapusti vsaj koga, ki mu je mar zanj), ko pa ogrožaš in ubiješ druge, nič hudega sledeče, skleneš pakt s hudičem.
Življenje v tem primeru ni več vrednota, čeprav je to pravzaprav edino, kar res posedujemo. Življenje in nič drugega. Ob smrti s seboj ne vzameš ničesar. Le življenje je tisto, kar je treba izkoristiti, kar ti je poklonjeno kot zastonjski dar. Nič nisi storil, da si ga zaslužil. Bilo ti je podarjeno kot največja dobrina. Zato je vožnja v nasprotno smer avtoceste, tako nerazumno in hkrati zavrženo dejanje, povezana še z možnostjo, da nekomu, ne krivemu ne dolžnemu, »odneseš« 10, 20… 50 let?
Tomaž Humar (moj letnik), ki so da danes našli mrtvega na 5600 metrih v Himalaji, je s svojim življenjem počel zelo podobno. Zapisal je, da se prav živega počuti šele nad 5000 metri, kot da je od višine odvisna kakovost življenja. Kaj ga je gnalo, verjetno ni vedel niti sam, a za njim so ostali otroci, starši, ljudje, ki ga bodo pogrešali. Tudi v njegovem primeru življenje žal ni bila najvišja vrednota.
Nič od naštetega se ne bi zgodilo, če bi živeli iz vere. Vere v Kristusovo ljubezen. Ta daje življenje in ozdravlja, odrešuje. Če bi se tega resnično zavedali in izpolnjevali, bi na pot življenja vedno metali cvetje in nikoli skal…