Vedno voščimo in želimo srečo, pa ljubezen in zdravje. Spomnimo se tudi na veselje, družinsko harmonijo, izpolnitev drobnih želja. Potem pa se nam počasi ustavi. Gre torej za naša voščila, ki izražajo želje po nečem lepem, dobrem, pozitivnem. Nikoli ne slišimo, da bi nam kdo želel (vsaj v obraz) kaj slabega. Bog ne daj kakšno bolezen ali preizkušnjo. To bi bilo več kot nenavadno, na meji škandala. Bi bil tak človek sploh naš prijatelj?
A vendar, Bog nam nikjer ne obljublja le sončnih dni in življenja, kjer vlada le sreča in zdravje. Evangeliji se presenetljivo veliko ukvarjajo z različnimi boleznimi, preizkušnjami. Jezus se nam tukaj zazdi presenetljivo človeški, tisti ki pozna in občuti človeško šibkost. Zato nas zdravi, nam odpušča, naš krepča. Ste se kdaj vprašali, zakaj Jezus ni ozdravil vseh bolnikov v svojem času? Zakaj npr. gobavosti ni izbrisal iz zemeljskega obličja? Morda bolezen in preizkušnja, vseeno imata pomen v človekovem življenju. In prav zanimivo je, da se vsi, prav VSI, s tem srečamo. Bolečina nikomur ni prihranjena. Tudi najbolj mogočnim in bogatim ne.
Pravimo, da preizkušnja krepi človeka. Tisti, ki nikoli ni bil bolan, ne more razumeti bolnika, z nesrečnim lahko joka tisti, ki se je že znašel v podobni situaciji. Tistega, ki mu je umrl bližnji, lažje razume nekdo, ki je to preizkušnjo že skusil. Zato je morda boljše voščilo, ki nam ne želi samo dobrih in lepih stvari, ampak predvsem to, da bi znali v življenju z zaupanjem sprejeti tudi preizkušnjo, bolezen, nesrečo?

Za vsakim dežjem posije sonce in za vsakim soncem je spet dež...