Večerni sprehod po osamelih ulicah domačega mesta lahko prinese kakšno presenečenje. Redek promet, že zaprte trgovine in redka osvetljena okna, skozi katera pogled radovedno stika. In potem se pod svetilko izriše podoba, ki se bliža. Nič posebnega. Mlad obraz, nekoliko zdolgočasen, napoten po svojih večernih opravkih. Vendar s kotičkom očesa opazim, da bi znal ta obraz poznati. Še preden se uspem spomniti, sva že drug mimo drugega. Spomin preskoči in spomnim se dečka morda iz prvega ali drugega razreda, ministranta, ki sem ga imel na vajah pred kakimi petnajstimi ali dvajsetimi leti. Spominjam se njegovega pogleda, ko je poln navdušenja pokazal v zvezek narisani motiv, kako pokleka, ki ga je naredil za "domačo nalogo". Ni bil dolgo v ministrantski »familji«. Morda ga nismo znali prav zadržati. Ampak takih fantov je bilo kar nekaj. V svojih letih ministriranja, ki jih je za eno polnoletnost, sem jih videl veliko. Na začetku zelo navdušenih, ki pa jim je volja sčasoma upadla. Verjamem pa, da so od teh let vseeno nekaj odnesli, čeprav samo spomin. Tudi z Davidom je bilo tako. Čeprav sva odšla drug mimo drugega, sem srečal njegov pogled, ko sem se ozrl preko rame…