Danes so ga bila polna usta med ljudmi, na radiu in televiziji, časopisi, tiskani in spletni so spremljali vse detajle, od zmage nad Rusi, do predsednikovega poskakovanja. Menda je tekmo v Mariboru spremljala četrtina vseh prebivalcev, kar bi reci in piši zneslo okoli pol milijona ljudi. Celo najvišji državni veljaki iz Slovenije in Rusije so se zbrali na štadionu in se namesto resnim državniškim stvarem posvečali nogometu. Kot bi šlo za kakšne sodobne gladiatorske boje. Svak mi je povedal, da sta si z ženo med tekmo merila pritisk in da mu je ta v minutah podaljška, narasel na več kot 200. V Ljubljani je rajala deset tisoč glava množica na Prešernovem trgu, na nekem forumu je gospa napisala, da je tudi ona vesela, kadar zmagamo, pa čeprav ne gleda nogometa, komentatorji pa so v zanosu morda celo pomislili, da se svet vrti okoli žoge…
Jaz sem do nogometa popolnoma hladen. Pravzaprav velja to za veliko večino športov, razen morda za badminton in dviganje uteži. Poleg vsega tudi televizije nimamo in sva si gol, ki je padel proti Rusom, s sinom ogledala kar preko spleta. Zakaj bi človek izgubljal več kot 90 minut časa, za tisto eno minuto, kot traja, da si iz treh ali štirih kotov ogledaš, kako se je zatresla mreža? Poleg tega smo za ugoden rezultat izvedeli takoj, saj je vsesplošno pokanje zajelo (tudi) našo ulico. Tega nisem nikoli dobro razumel, ampak saj niti ni pomembno. Tudi Martin Strel nam pravi, da tega kar zdaj dela on, mi še ne razumemo. Čakam na kakšno nogometno razodetje, do takrat pa počnem druge stvari.