Dramski igralec Jurij Souček je na Velikonočni ponedeljek praznoval 81. rojstni dan. Korenina, ni kaj! Ni ga praznoval na Bahamih, v toplicah ali domu upokojencev, ampak v gledališču. Praznoval je z novo predstavo, monodramo Kurent Ivana Cankarja. Premiera je bila sicer že januarja, ampak ker z njo nastopi le enkrat mesečno, lahko rečem, da je predstava še čisto sveža.
Kaj ga preganja, da ne odloži že enkrat te igralske navade na obešalnik, sem ga vprašal pred dnevi, ko sva posnela pogovor za radio? »Nekaj bi še rad povedal, ne izpusti me še, hočem še migati…«, to so bili iskrivi odgovori, ki jih je natrosil med klepetom. In to, da ne bi hotel oditi z odrov s prašičkom Pipijem ali Miškolinom, ampak z nečem tehtnejšim... "S Cankarjem recimo! Ker mi imamo dve veličini, Prešerna in Cankarja. Potem dolgo ne nejdemo koga, ki bi jima segal dovolj visoko"

Cankarjev Kurent je boem. Podoba umetnika, nesprejetega, nerazumljenega, necenjenega… Delo ponuja številne možnosti razmisleka o ceni umetnika in umetniškega dela, o tem ali mora umetnik res umreti v bedi, da ga potem cenijo naslednje generacije…? To je tisto, kar pri svojih visokih letih, še hoče sporočati Jurij Souček.
Po predstavi smo se z direktorjem Mini teatra Robertom Waltlom in Součkovo ženo Mileno Moračo, zapletli še v prisrčen pogovor, kjer niso manjkale tudi sončne peripetije iz nam vsem dobro znanega Oliba, kjer se prav vsi poleti srečamo. Svet je majhen, ljudje pa tako le krožimo okoli svojih sonc…
Jurij Souček še enkrat vse najboljše!

Robert Waltl izroča šopek Juriju Součku po predstavi Kurent.

Ko sem videl Mijino reportažo o kuhanju jajc (vse najboljše mimogrede), sem se v trenutku odločil, da o barvanju jajc ne bom pisal (kar je preveč je preveč). Ampak potem sem danes zašel na našo stran omrežja Facebook (kamor res redko zaidem, vsem se opravičujem, ki me dodajate kot prijatelja na svoje mreže, ampak jaz enostavno nisem dovolj aktiven za Facebook…) in tam našel zastavljeno vprašanje, če je jajca letos sploh kdo barval z naravnimi barvili in samo negativne izkušnje. In sem se čutil nagovorjenega (spet pa ne toliko, da bi odgovarjal tam, ampak tu preko bloga).
Torej pri nas smo letos barvali jajca samo z naravnimi barvili. Uspeh ni kdo ve kakšen, vse barve so malo na rjavo, ampak so naravne, bio in ko bodo šli otroci od hiše, bodo imeli tudi to izkušnjo.
Začeli smo takoj po zajtrku, ker barvanje z naravnimi barvili traja dlje.

Glede čebulnih smo se odločili letos za olupke rdeče čebule in verjetno je to najbolj pričakovan (dober) rezultat.

Teran je prav tako pokazal svojo vijolično stran, posebej, ker se jajca obdajo s kristali in se nato bleščijo. Vendar pa niso enakomerno obarvana.

Tudi barvanje v žefraniki me je presenetilo. Menil sem, da z rumeno ne bo kaj prida, a je bil rezultat opogumljajoč.

Pravi črni čaj je bil drugo dobro presenečenje. Seveda smo ga kuhali brez vrečic. Menda te na koncu, če jajce pustiš dovolj dolgo v njem, pripelje skoraj do črne. No, pri nas je dobil tako lepo, toplo rjavo barvo.

Kava. Dolgo sem mislil, da rezultata sploh ne bo. Jajci sta se kuhali in kuhali. Potem, ko smo že skoraj obupali, pa se je vendarle pred nami pokazala nekoliko mat rjava barva, ki pa je bila nekoliko lisasta.

Najbolj nas je »hecala« zelena. Špinača, regrat, zeleni čaj, vse to smo spasirali precedili in v tej »juhi« kuhali jajca. Samo eno, tisto, ki smo ga tudi ohladili v »barvi« je izgledalo nekako zeleno rjavo…

Rdeče zelje pa smo kuhali že dan prej. Dobljeni sok smo uporabili na dva načina. Enega za barvanje kuhanega jajca, drugega pa za kuhanje v pigmentu. Oba rezultata sta namesto modre, oz roza barve dala nekaj rjavi oz sivi podobnega. Verjetno je bila napaka v tem, da nismo kuhali jajc kar v rdečem zelju, dan prej…
To je kratka reportaža. Rezultati so kakršni so, vsekakor posebni. In mi letos za spremembo nismo imeli pobarvanih prstov.

PS: Če kuhate teranove pirhe, jih skuhajte samo toliko kot jih boste pojedli starejši. Naši otroci namreč nočejo poizkusiti nobenega, »ker imajo gotovo okus po alkoholu!« Pa ga nimajo…
PSS: In še izjava naših otrok: "Mi imamo pa letos malo posebne!" Kaj vem, morda smo pa doma res malo posebni.

Pred nekaj dnevi (še v postu) sem bil pri Hudi jami v Laškem. Glede na vse povedano koli tega fenomena, bi človek pričakoval nek poseben režim na tem kraju. A ga ni. Tam pravzaprav ni nič. Hrib, vhod v rudnik, kapelica, dva kontejnerja, nekaj delavcev, sosed, ki popravlja motorje in nič drugega. Velika tišina. Molk. Obilica neizgovorjenih besed. Kraj, kjer se ne govori naglas. Vse to so pojmi, ki mi pridejo na misel. V kapelici gori le osamljena sveča, ob njej je samo samoten cvet.

Kaj se je na tem mestu dogajalo, sporoča besedilo v kapelici, ki jo je pred leti postavilo Društvo za ureditev prikritih grobišč, Franceta Permeta. Če tega ne bi bilo, pravzaprav ne bi vedeli, ali smo prišli prav ali ne. Kapelica je bila pred leti tudi vandalsko pomazana, a je zdaj spet zgledno urejena.

Če imate srečo in naletite na g. Alića, ki je upravnik rudnika, lahko v enem izmed kontejnerjev vidite skico rova in nekaj fotografij izkopanih trupel. Vse ostalo je očem skrito. Mehmedalija Alić je musliman. Pravzaprav je po sili razmer tisti, ki je odgovoren, da delo v rudniku poteka varno. Ni mu jasno kako lahko politika dovoli, da se s trupli tako manipulira. »Človek je človek! Vsak si zasluži grob. Tu so celotna trupla ohranjena. In poglejte, tu so kite žensk. Kako bi lahko bile ženske, vidi se da so bile mlade, vojne zločinke?« To so nekatera njegova vprašanja, ki nimajo odgovora, tudi leto od odkritja trupel.

Druga vprašanja se dotikajo njega in njegovih delavcev. Celo zimo so delali brez elektrike. »Kako naj delamo? Ves šiht pri minus sedem, kaplja po ljudeh. Potem pridejo se preoblečejo in odidejo domov. Naslednje jutro. Obleka je mokra. Ni se mogla posušiti. Ni elektrike. Naj to oblečejo ljudje?« Jezno zamahne nad mačehovskim odnosom do delavcev. A ti vendar delajo. Naredili so prostor za material, ki ga bodo zdaj vozili iz rudnika, saj so slepe jaške že napolnili z jalovino. Čaka jih kar nekaj dela.

Kaj bo s trupli? Kje bodo pokopana? Ta vprašanja še nimajo odgovora. Terjajo pa človeško solidarnost. »Kakšni so tisti ljudje, ki vztrajajo naj se trupla pusti tam kjer so?«, se sprašuje Alić. To ne gre. Rudarji so vedno solidarno poskrbeli za ranjene in umrle v jamah. Nikoli jih niso kar pustili tam. To je skregano z rudarsko logiko. In občečloveško tudi!

Ni bilo kot vsako leto… Ne, ne. In sam sem kriv za to. Če hočeš naravo prinesti okoli, se slej ko prej, sam zapleteš in padeš.
Že na Veliki petek me je grelo bolelo, bolj kot sem bil pripravljen povedati. V soboto, bi moral pri obredih v župniji, brati komentarje. Na Veliko noč pa bi moral biti radijski jutranji voditelj. Nič od tega se ni zgodilo. V soboto po barvanju pirhov mi je popolnoma pobralo glas, nič več nisem mogel požirati in že sem začel čutiti pritisk na ušesu. Klical sem prijazno kolegico Matejo F. N., ki je solidarno vskočila na program. Še vedno sem se delal trdnega. Noč vstajenja je bila zame zelo naporna. Jedel nisem nič že tretji dan (kar se na tehtnici dobro pozna), zato me je tašča po vstajenjski Aleluji »nagnala« k zdravniku. Tega na tak praznik sploh ni tako lahko dobiti, v Ljubljani le na Urgenci. In sem šel tja. Kot je bilo v kristjanovih očeh veselje ob Gospodovem vstajenju, je bilo v večini oči, ki sem jih srečal tam, videti nekaj podobnega obupu. Zato sem še bolj stiskal zobe (ust odpirati tako nisem mogel kaj prida). Tam so ugotovili, da imam hudo zatečene bezgavke, gnoj v glavi in da sem več kot zrel za antibiotik. Hvala Bogu zanj. Bolečina v glavi je res kmalu popustila, v grlu pa dan kasneje. Res sem hvaležen, ker sem šel k zdravniku. To mi je namreč omogočilo, da sem bil danes pri hčerini birmi. Ja, tudi to smo imeli. Če zdravilo ne bi prijelo, bi ležal doma, tako pa sem bil vsaj zraven. Nisem sicer mogel opraviti nalog, za katere so me naprosili, ampak saj je to zelo dobro opravila tudi boljša polovica.
In pri birmi sem razmišljal, kako sva se z ženo že postarala. Drugače je, če otroka krstiš, ali pošlješ k prvemu obhajilu. Ko ga pošlješ k birmi, ki mu da pečat verske zrelosti, se vidi, da otrok ni več otrok. ampak že (skoraj) odrasel. Midva sva imela letos oboje. Krst in birmo. In starava se… Upam, da bova tudi pozdravila tole moje angino.

Danes se spominjamo dneva, ko je Življenje zmagalo smrt. Luč je presvetlila temo in resnica je utišala laž. Trpljenje je dobilo smisel, naši problemi pa postajajo v prizmi večnosti, nepomembni. Zato kličem velikonočni pozdrav Aleluja vsem, ki občutite veselje in mir.