Najlepši del dneva je jutro.
Zgodnje jutro, ko vzide sonce in se prebudijo ptice in škržati.
Nočni hlad še obvladuje prihajajočo vročino.
Tišino preglasi oddaljen ropot motorja in veter, ki šumi v krošnjah.
Ljudje še spijo. Le osamljeni jutranji potohodci vdihujejo življenje z polnimi pljuči.
Privilegij je vstati zgodaj! Privilegij in žrtev.
Menjati nočno za jutranje življenje.
Ponoči se lahko vidiš le v odblesku umetne svetlobe, zjutraj te obsije svetloba sama.
Barve so močne in kontrastne. Krajina se lušči iz teme.
Poti postanejo jasnejše.
Šele s sončnim vzhodom se pokažejo naše prave barve.
Šele s soncem se vidiš v pravi luči.
Zato imam rad jutra. Čista in odmaknjena, ko ti prvega vonja še ne pokvari cigaret in se ti pred očmi ne kažejo ostanki prejšnje noči.

Zakorakaj kdaj v poletno jutro. Tiho in hkrati odločno.
Kot cvet, ki se odpre, pa čeprav še sam ne ve zakaj…

Idila ob morju se lahko kaj hitro obrne v svoje nasprotje, če se spremeni vreme. Predvsem za tiste, ki počitnice preživljajo na »barki«. Osamljeni zalivi, kjer je sicer veliko plovil, se takrat izpraznijo in vsi iščejo varnega priveza v pristanišču. Kdor je imel srečo in je prišel ob pravem času, je dobil prostor v mandraču. Temu ne bo hudega, čeprav pride hudo neurje. Ostali, ki so prišli kasneje, ali so za mandrač preveliki, pa se morajo zadovoljiti s privezi, ki niso tako varni. Ko se obrne veter in narastejo valovi, se predvsem manjša plovila na morju, zibljejo kot orehove lupine. Spanja za posadko v nevihtni noči ni veliko. Kakšno pa si zakuhajo tudi »morjeplovci« sami. Sidra oz priveza ne uporabijo pravilno. Posledice so lahko hude, za nekatere tudi usodne…
Tako je včeraj pred pristaniščem »iztrgalo« jadrnico, ki ni bila pravilno privezana in zasidrana, pa še posadka je bila, namesto na barki, na kopnem v gostilni na kavi. Ko so ugotovili, da je privez popustil in da jadrnico nosi proti obali, se je začela bitka s časom. Na srečo so jo dobili in plovilo v zadnjem trenutku rešili pred skalami, kjer bi se kaj nesrečno končal njihov dopust.
Razmišljal sem kako je pomemben privez in varno zavetje v trenutku stiske. Kako važno je, da se lahko nekam »privežeš« in vržeš sidro tja, kjer ni nevarnosti, da bi te vrglo med skale in zdrobilo. Vsak človek potrebuje pristan in prostor, kjer lahko »previhari vihar«. Vsak se mora kdaj ustaviti in počakati, da hudo mine. Takrat se pokaže, kdo je drugemu Človek, kdo človek in kdo žival…

Človek naj po svetu ne hodi z zaprtimi očmi, ampak naj pozorno spremlja svojo okolico. Tako bo spoznaval majhne detajle, ki sestavljajo življenje. Velikokrat se nam zdi neobičajno, ko vidimo turiste z vodičem, ob spoznavanju našega mesta. Mesta, ki nam je tako znano in samoumevno, da njegovih lepot in posebnosti sploh ne opazimo več. Takrat smo mi tujci v njem in ne tisti s fotoaparati ovenčani turisti, ki so jih očarale naše ulice in uličice.
In kot se obnašamo do lastnega mesta se navadno obnašamo tudi do drugih, ki jih obiščemo. Je res iskanje najboljšega bifeja v mestu na obali tisto, kar da počitnicam pravi čar? Je poležavanje na pregreti plaži ali čofotanje v postani morski vodi, vse kar znamo početi na dopustu? Nas res lahko na višji nivo povzdignejo samo knjige, ki smo jih prinesli s seboj in jih zdaj željno požiramo? Nisem prepričan!
Naj naštejem nekaj stvari, ki so posebne in bodo lahko na dopustu prijetno popestrile urice z otroki: obisk največje znamenitosti kraja, pohod na najvišji (ali vsaj dovolj visoki) vrh v okolici, opazovanje sončnega vzhoda, raziskovanje morske obale, kjer ni kopališča in končno, opazovanje nočnega neba.
Mi smo si ga včeraj privoščili in razmišljali o človeški majhnosti v vesolju, a hkrati veličini, ki se noče ustaviti samo na mejah »svojega« planeta, ampak raziskuje tudi naprej. Malo nam je bila na poti precej velika luna, ki ni dovolila, da bi videli toliko zvezd, kolikor se jih tu sicer da videti, ampak bili smo zadovoljni.

Le tri drobne fotografije pripenjam danes v foto dnevnik. Metuljčka, pajka in potapljača. Slike naj same povedo, najprej nekaj o sebi in trenutku, ko so nastale in nato tudi o fotografu, ki jih je moral poiskati in potrpežljivo čakati...

Vsako leto se zgodi kaj zanimivega, kar nismo načrtovali, vendar pa se na koncu izkaže kot posebnost, presežek, morda avantura. Tu seveda nimam v mislih pejorativnega pomena kakšnega flirtanja, ampak nekaj v smislu Robinzonijade. Tako smo pred letom odšli na izlet v neznano, kar se lahko na otoku, kjer ne vzdržujejo več vseh poti, zazdi kot pravo adrenalinsko početje. Namreč v ozadju slišiš morje, kako se zaganja v obalo, ti pa ne moreš premagati poti do tja, zato ker si se »zataknil« v pragozdu iz mediteranskega zelenja in crnike.
Tako smo se danes zjutraj odpravili na sosednji otok, kjer imajo nekaj več trgovin in izbire, malo pa tudi zato, da spremenimo dnevno rutino. Kar je v pristanišču še izgledalo kot otročje početje, se je v prelivu med otokoma pokazalo kot prava pustolovščina. Kljub močnemu motorju so se valovi in veter pokazali močnejši. Pihala je burja in nekje na sredi poti smo opazili, da je morje na vrhovih spenjeno. To pomeni veter in pljuskanje. Pot na sosednji otok pravzaprav ni bila problematična, kajti do tja smo pluli z valovi. Avanturistični pridih je pot dobila v povratku. Takrat smo imeli veter in valove proti sebi. Kanček adrenalina je prispeval še nekaj bolj prazen tank bencina kot smo načrtovali in zaradi valov in vetra, večja poraba… Še dobro, da smo se na pot odpravili samo »stari« mornarji, brez otrok in prtljage. Pot nazaj je bila namreč prav »osvežilna«, če lahko popolnoma mokro obleko, ki pa jo je v trenutku sušila burja, imenujem tako. Tudi fotoaparat je bil varno spravljen v nepremočljivi vrečki, zato tudi prave reportažne slike ne morem pokazati. Smo se pa možaki takoj po burnem povratku ustavili na kavi in še čemu močnejšemu, da nas je malo prizemljilo.
K sosedom na otok bomo še šli, vendar pa bomo počakali na kakšno bolj mirno vreme, smo si še obljubili.