Idila ob morju se lahko kaj hitro obrne v svoje nasprotje, če se spremeni vreme. Predvsem za tiste, ki počitnice preživljajo na »barki«. Osamljeni zalivi, kjer je sicer veliko plovil, se takrat izpraznijo in vsi iščejo varnega priveza v pristanišču. Kdor je imel srečo in je prišel ob pravem času, je dobil prostor v mandraču. Temu ne bo hudega, čeprav pride hudo neurje. Ostali, ki so prišli kasneje, ali so za mandrač preveliki, pa se morajo zadovoljiti s privezi, ki niso tako varni. Ko se obrne veter in narastejo valovi, se predvsem manjša plovila na morju, zibljejo kot orehove lupine. Spanja za posadko v nevihtni noči ni veliko. Kakšno pa si zakuhajo tudi »morjeplovci« sami. Sidra oz priveza ne uporabijo pravilno. Posledice so lahko hude, za nekatere tudi usodne…
Tako je včeraj pred pristaniščem »iztrgalo« jadrnico, ki ni bila pravilno privezana in zasidrana, pa še posadka je bila, namesto na barki, na kopnem v gostilni na kavi. Ko so ugotovili, da je privez popustil in da jadrnico nosi proti obali, se je začela bitka s časom. Na srečo so jo dobili in plovilo v zadnjem trenutku rešili pred skalami, kjer bi se kaj nesrečno končal njihov dopust.
Razmišljal sem kako je pomemben privez in varno zavetje v trenutku stiske. Kako važno je, da se lahko nekam »privežeš« in vržeš sidro tja, kjer ni nevarnosti, da bi te vrglo med skale in zdrobilo. Vsak človek potrebuje pristan in prostor, kjer lahko »previhari vihar«. Vsak se mora kdaj ustaviti in počakati, da hudo mine. Takrat se pokaže, kdo je drugemu Človek, kdo človek in kdo žival…