Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj se vse vrti okoli kapitala, ali denarja če želite. Ali ni človek največja vrednota? Ali ni oseba s svojimi talenti in potenciali vredna več od katerega koli kapitala? Tako so me učili in v to verjamem. Razmere pri nas (in tudi širše) pa me prepričujejo, da še zdaleč ni tako.
Uspešno slovensko podjetje preseli celotno proizvodnjo v tujino. Razlog: domača delovna sila je predraga! Je to sploh še slovensko podjetje? Ne. Samo lastnik je lahko po potnem listu državljan naše države, že davno pa njegovo podjetje nima več zveze s Slovenijo. Kje je tukaj nekaj zdrave socialne logike, ki tudi lastnike zavezuje k delu za družbo doma. K dogovarjanju z ljudmi, ki za lastnike delajo? Toliko govorimo o nacionalnem interesu. Nekateri ekonomisti nas prepričujejo, da je to samo blef in da družinska srebrnina pač ne obstaja. Prav.
Ampak mene vseeno pojezi, ko prodamo Elan, ko prodamo Drogo, ko Cockta ni več naša… Vedno se mi je zdelo, da morajo tudi lastniki delovati po širši družbeno koristni in socialni noti. Če je hotel Palace v Portorožu naš ponos, naj NAŠ tudi ostane.
Seveda pa to ne pomeni, da mora biti v rokah enega samega človeka, ki si je bogastvo prigrabil na dvomljiv način. Nikoli mi ni šla v glavo pivovarska vojna, ko si je veliki evropski pivovarniški gigant polomil zobe na ljubljanskem Unionu, ki ga je končno kupilo Laško. Tega pa je v nekaj naslednjih korakih kupilo slamnato podjetje, ki ga je obvladoval en sam (domači) človek.
Vse to so razlogi zakaj ne maram kapitalizma. Pa jih je verjetno še več. Ta prostor zdaj ne prenese širšega razmisleka o tem. Krščanski socialni nauk bi bil verjetno prava rešitev, edini pomislek o njem pa je, zakaj ga ni nikjer uspelo vpeljati tako, da bi se bolj uveljavi? Smo ljudje res tako individualistično pokvarjeni?