Človek naj po svetu ne hodi z zaprtimi očmi, ampak naj pozorno spremlja svojo okolico. Tako bo spoznaval majhne detajle, ki sestavljajo življenje. Velikokrat se nam zdi neobičajno, ko vidimo turiste z vodičem, ob spoznavanju našega mesta. Mesta, ki nam je tako znano in samoumevno, da njegovih lepot in posebnosti sploh ne opazimo več. Takrat smo mi tujci v njem in ne tisti s fotoaparati ovenčani turisti, ki so jih očarale naše ulice in uličice.
In kot se obnašamo do lastnega mesta se navadno obnašamo tudi do drugih, ki jih obiščemo. Je res iskanje najboljšega bifeja v mestu na obali tisto, kar da počitnicam pravi čar? Je poležavanje na pregreti plaži ali čofotanje v postani morski vodi, vse kar znamo početi na dopustu? Nas res lahko na višji nivo povzdignejo samo knjige, ki smo jih prinesli s seboj in jih zdaj željno požiramo? Nisem prepričan!
Naj naštejem nekaj stvari, ki so posebne in bodo lahko na dopustu prijetno popestrile urice z otroki: obisk največje znamenitosti kraja, pohod na najvišji (ali vsaj dovolj visoki) vrh v okolici, opazovanje sončnega vzhoda, raziskovanje morske obale, kjer ni kopališča in končno, opazovanje nočnega neba.
Mi smo si ga včeraj privoščili in razmišljali o človeški majhnosti v vesolju, a hkrati veličini, ki se noče ustaviti samo na mejah »svojega« planeta, ampak raziskuje tudi naprej. Malo nam je bila na poti precej velika luna, ki ni dovolila, da bi videli toliko zvezd, kolikor se jih tu sicer da videti, ampak bili smo zadovoljni.