Vsako leto se zgodi kaj zanimivega, kar nismo načrtovali, vendar pa se na koncu izkaže kot posebnost, presežek, morda avantura. Tu seveda nimam v mislih pejorativnega pomena kakšnega flirtanja, ampak nekaj v smislu Robinzonijade. Tako smo pred letom odšli na izlet v neznano, kar se lahko na otoku, kjer ne vzdržujejo več vseh poti, zazdi kot pravo adrenalinsko početje. Namreč v ozadju slišiš morje, kako se zaganja v obalo, ti pa ne moreš premagati poti do tja, zato ker si se »zataknil« v pragozdu iz mediteranskega zelenja in crnike.
Tako smo se danes zjutraj odpravili na sosednji otok, kjer imajo nekaj več trgovin in izbire, malo pa tudi zato, da spremenimo dnevno rutino. Kar je v pristanišču še izgledalo kot otročje početje, se je v prelivu med otokoma pokazalo kot prava pustolovščina. Kljub močnemu motorju so se valovi in veter pokazali močnejši. Pihala je burja in nekje na sredi poti smo opazili, da je morje na vrhovih spenjeno. To pomeni veter in pljuskanje. Pot na sosednji otok pravzaprav ni bila problematična, kajti do tja smo pluli z valovi. Avanturistični pridih je pot dobila v povratku. Takrat smo imeli veter in valove proti sebi. Kanček adrenalina je prispeval še nekaj bolj prazen tank bencina kot smo načrtovali in zaradi valov in vetra, večja poraba… Še dobro, da smo se na pot odpravili samo »stari« mornarji, brez otrok in prtljage. Pot nazaj je bila namreč prav »osvežilna«, če lahko popolnoma mokro obleko, ki pa jo je v trenutku sušila burja, imenujem tako. Tudi fotoaparat je bil varno spravljen v nepremočljivi vrečki, zato tudi prave reportažne slike ne morem pokazati. Smo se pa možaki takoj po burnem povratku ustavili na kavi in še čemu močnejšemu, da nas je malo prizemljilo.
K sosedom na otok bomo še šli, vendar pa bomo počakali na kakšno bolj mirno vreme, smo si še obljubili.