Ljudje so za nekaj minut »slave« pripravljeni storiti marsikaj. Kaj so resničnostni šovi, če ne iskanje pozornosti in s tem prepoznavnosti, slave? Zato se v medijih tare ljudi, ki so pripravljeni delati za bagatelno plačilo, nekateri celo zastonj, v zameno zato, da so blizu kamere, fotoaparata, ljudi, ki so »slavni«. Nekoč so za osebe vredne oboževanja veljali ljudje, ki so nekaj znali. Morda so dobro peli ali igrali. To je pravzaprav še vedno najhitrejši način da nekdo pride do svoje zvezde na pločniku slavnih. Danes to ni več potrebno. Posebna znanj niso več potrebna, boljši so naturščiki, ki sem jim ostali posmehujejo.
In kaj z njimi naredijo mediji?
Medijem ti iskalci glorije pridejo prav pač toliko, da objavijo nekaj šokantnega, morda nov obraz, novo bizarnost, neumnost. Táko, da se ljudje zgražajo, o tem govorijo in kupujejo oz berejo njihov medij. Ko pride mlada »starleta« do medija, ga skuša očarati s svojim izgledom, vendar to ni dovolj. Te zgodbe se navadno končajo na naslovnicah pogrošnih revij za naslade polne poglede, večinoma moške publike. Pet minut slave se tukaj potem neslavno, morda celo z malce sramu, konča.
Narava medijev (predvsem rumenih) je taka, da izkoristijo in potem pozabijo. Spomnite se Šerbi. Prežvečijo in izpljunejo, brezkompromisno in brez slabe vesti. Namreč jutri je nov dan in nov dan pričakuje novo zgodbo. Kdo jim jo bo naklonil?