Pri nas doma nimamo televizorja. To je bila najina osebna odločitev, ki je večkrat deležna začudenja. »Kako pa lahko sploh preživite brez TV-ja?« je vprašanje, ki ga velikokrat slišiva. Ljudje so začudeni, kako se informiramo, kako sploh vemo kaj se dogaja in seveda se dušebrižno sprašujejo še ali se nama nič ne smilijo otroci, ki ne morejo pogledati svoje priljubljene risanke, nadaljevanke.
Na vsa ta vprašanja sva se v teh letih že navadila in se ne vznemirjava preveč. Glede na to, da sem pri svoji službi skorajda obvezen, da sem o dogajanju obveščen, za to poskrbim s prebiranjem časopisov, člankov in zapisov na spletu in podobno. Z ženo je podobno. Zato seveda čisto dobro vemo (morda celo predobro), kaj se dogaja. Z otroki je podobno. V teh letih, ko nimamo »gledalnika« (kot naj bi bil slovenski izraz za TV), so zavzeli svojo taktiko, ki se je držijo. Namreč, če je na sporedu kakšna zanimiva športna tekma, se dogovorijo s stricem, svakom… in si jo ogledajo tam.
Televizor je pri nas pred 14. leti izgubil domovinsko pravico, ker sva z ženo presodila, da je število minusov pri točkovanju o njegovi koristnosti, večje od števila plusov. Zato tudi nove srbske komercialne televizijske postaje v Sloveniji ne bomo spremljali. Morda se bomo nasmejali kakšni »neumnosti«, ki bo zabeležena na kakem spletnem video portalu, za več pa nam je škoda časa. Ne rečem, da se stvari ne bodo kdaj spremenile, ampak trenutno nam tako stanje odgovarja.
Morda bi ljudje imeli drug za drugega več časa, če ga ne bi toliko posvetili »domači kapelici«, ki je nadomestila Bogkov kot. Če se je družina nekoč zbirala pri njem in tam delila toplino in veselje drug ob drugem, danes nemo sedi zazrta v ekran, v mislih daleč proč od najbližjih. O vzgajanju otrok s pomočjo televizije pa zaenkrat ne bom pisal.

Preveril sem kako je z zasvojenostjo in rezultati so ugodni. Prav tako so sklenjene potrebne koncesije in »Zapisi« se vračajo. Premor je bil zdravilen in hkrati meditativen, kar naj prinese novo svežino v prihodnje.
V minulih štirinajstih dnevih so se zgodile poplave, volilna kampanja in soočenja županskih kandidatov, stečaji, stavka javnega sektorja, zgodbe v Martjancih, projekt preživetja z enim evrom dnevno Aleša Čerina, nova knjiga o Vetrinju Nove Slovenske zaveze, beatifikacija Klare Luce Badano… in še bi lahko našteval. Vse to so dogodki o katerih se splača razmišljati in do njih zavzemati stališča. Ko človek zavzame stališče, ni več nevtralen, ne more mu biti več vseeno. Vseenost pa je poleg razvajenosti največja rak rana naše družbe. Komodnost in stavki, ki se vedno začenjajo z besedico Jaz, vendar brez zmožnosti za poslušanje in razumevanje drugega. Cinični komentarji anonimnih ljudi, katerih edini cilj je dajanje v nič vsega, kar jim je dano v premislek. Vse to kliče k aktivnosti, k »miganju«, ubesedovanju. Beseda in zgled pa vlečeta. Sta kot konja v vpregi, ki peljeta voz po poti.
Živimo v dinamičnih časih, ko svet nikoli ne »spi«. Dogodki se nalagajo in sprožajo reakcije. Te so včasih trde in usodne, drugič jih moramo poiskati in posredovati.
Naj bo to zaenkrat dovolj. Se beremo, komuniciramo in delimo mnenja, ki naj nas naredijo boljše!

Žena me je izzvala, češ da se ne zmorem odpovedati pisanju in da sem verjetno z njim zasvojen. Ker je to relevantna ugotovitev, vredna preverbe, sem sklenil, da bom za nekaj dni, svoje zapise »zaklenil«, prav tako računalnik in še kaj od tehnične opreme. Kar ne ubije, krepi, pravijo modreci južno od Kolpe in zakaj jim ne bi verjel.
Se torej beremo čez nekaj časa… (če bodo rezultati ugodni seveda!) Pa brez zamere.

Kar verjeti nisem mogel, ko me je poklical Jure in povedal, da je umrl nekdanji kranjskogorski župnik dr. Marko Bendik. »Pa saj smo se še pred tednom dni videli na kolesarjenju od Brezij do Višarij«, me je prešinilo. Takrat so nam povedali, da je bil zadnje mesece precej v bolnišnici, a da se je, hvala Bogu, vse dobro končalo. Pa se žal ni.
Spominjam se, ko je Marko Benedik prvič prišel k meni na snemanje na radio, takrat nekaj v zvezi s škofom Vovkom. Predstavil se je kot »starejši brat, mnogo bolj znanega zgodovinarja, kapucina«. Da, dva brata Benedik sta postala duhovnika in Metod je tisti »bolj znani« cerkveni zgodovinar.
Marko je bil dolga leta župnik v Kranjski Gori, kjer je bil zadnja leta tudi duhovni pomočnik. Najbolj me je presenetilo, da se je v »upokojenskih« letih spravil delati doktorat in ga tudi uspešno opravil. Njegova »tema« pa je bil jezuit p. Prešeren, ki je večino svojega življenja preživel v Rimu in bil verjetno eden najbolj vplivnih slovenskih cerkvenih dostojanstvenikov v času po drugi sv. vojni.
Dr. Marko Benedik nas je pred tednom dni še pričakal pred hišo v Kranjski gori in nagovoril naše poslušalce. Razkazal nam je tudi tamkajšnjo cerkev. Spominjam se kako, se je zazrl v tabernakelj in nekako z melanholijo gledal proti Gospodu. Je slutil? Morda, mi nismo. Zato nas je tako nenadno zadelo.
Pravzaprav si nisem mislil, da bom tak zapis v spomin, pisal podobno kot lani, ko smo radijski kolesarji obiskali župnika Danijela Slatineka. Božja pota niso naša pota in vedno, ko naletimo na piš smrti, ugotovimo, kako minljivi smo in kako je vsak naš dan, dan bližje srečanju z Vsemogočnim.

Preživeti ali zaživeti
Naslov socialnega tedna 2010 je poln vsebine in metaforičnih odtenkov. Pravzaprav si v začetku sploh nisem predstavljal, da je lahko dogajanje zastavljeno tako na široko in da lahko združuje tako različne profile sobesednikov od profiliranih kulturnikov do podjetnikov, ekonomistov in pobudnikov ter voditeljev množičnih civilno družbenih akcij.
Rdeča nit, kot jo sam vidim je, da bi znali postati »potrošniki« drugih ljudi in da bi tudi ti vedeli, na koga se lahko obrnejo. Potrošnik ima v svojem bistvu negativen predznak in kaže na človeka ekonomsko razvitega sveta, ki s pomočjo trošenja zadovoljuje svoje potrebe. V ozadju se vedno pokaže »car denar«, ki potrošniški svet nezmotljivo vodi. Potrošnik na prvo mesto vedno polaga lastne interese in potrebe.
Pred časom sem zasledil zgodbe ljudi, ki so se takemu sistemu zavestno odpovedali. Prakticirajo življenje brez denarja, brez plačevanja položnic in se preživljajo s svojim znanjem, pomočjo in uslugami, ki jih nudijo v zameno za hrano, stanovanje… Kaj nam tako radikalen odklon od uveljavljenega in splošno sprejetega življenjskega vzorca lahko pove? Kot prvo, da naš potrošniški življenjski slog ni edini zveličaven in mogoč, ampak da obstajajo tudi alternative. Kot drugo, da se človek lahko znajde na različne načine in kljub temu živi polno življenje (včasih še bolj svobodno). In tretje, da se velja potruditi za sočloveka, kajti odnos, ki se gradi v stiku s sočlovekom, na osnovi pomoči, je popolnoma nekaj drugega kot »mezdni« način opravljanja dela pri običajnem delodajalcu.
Tak način potem res pripelje do razmisleka, da bi ljudje morali postati bolj »potrošniki« drugih ljudi. Se pravi, da bi se jim bolj posvečali, skrbeli drug za drugega, cenili vloženi trud in kdaj pa kdaj tudi potrpeli, da stvari niso opravljene takoj in z željo po čimvečjem dobičku.
Zato so mi simpatični naslovi, kot npr voditi družino kot podjetje, ali da je blog lahko tudi prispevek družbeni zavesti. Gotovo je, da se družine kot klasično potrošniško podjetje, zgolj v želji po dobičku, ne da voditi. Da pa se verjetno na čisto spodoben način preživeti, četudi ne uporabljaš uveljavljenega vzorca dom, služba, prosti čas. Poudarki so verjetno drugačni, skrb za druge večja, odgovornost za delovanje družinskega sistema pa prav tako.
In končno, začeti je treba pri sebi. Svet se vedno začne spreminjati pri sebi! To je velika resnica, za mnoge, ki je niso razumeli usodna. Zato so take akcije zelo pomembne, saj v nas zbujajo razmišljanje in pozitivne zglede. Nikoli pa tudi ne vemo, kdaj se nas bo kaj prijelo… Bitka za preživetje se tako lahko obrne in postane nova možnost, da resnično bolj polno in ustvarjalno zaživimo.