Kar verjeti nisem mogel, ko me je poklical Jure in povedal, da je umrl nekdanji kranjskogorski župnik dr. Marko Bendik. »Pa saj smo se še pred tednom dni videli na kolesarjenju od Brezij do Višarij«, me je prešinilo. Takrat so nam povedali, da je bil zadnje mesece precej v bolnišnici, a da se je, hvala Bogu, vse dobro končalo. Pa se žal ni.
Spominjam se, ko je Marko Benedik prvič prišel k meni na snemanje na radio, takrat nekaj v zvezi s škofom Vovkom. Predstavil se je kot »starejši brat, mnogo bolj znanega zgodovinarja, kapucina«. Da, dva brata Benedik sta postala duhovnika in Metod je tisti »bolj znani« cerkveni zgodovinar.
Marko je bil dolga leta župnik v Kranjski Gori, kjer je bil zadnja leta tudi duhovni pomočnik. Najbolj me je presenetilo, da se je v »upokojenskih« letih spravil delati doktorat in ga tudi uspešno opravil. Njegova »tema« pa je bil jezuit p. Prešeren, ki je večino svojega življenja preživel v Rimu in bil verjetno eden najbolj vplivnih slovenskih cerkvenih dostojanstvenikov v času po drugi sv. vojni.
Dr. Marko Benedik nas je pred tednom dni še pričakal pred hišo v Kranjski gori in nagovoril naše poslušalce. Razkazal nam je tudi tamkajšnjo cerkev. Spominjam se kako, se je zazrl v tabernakelj in nekako z melanholijo gledal proti Gospodu. Je slutil? Morda, mi nismo. Zato nas je tako nenadno zadelo.
Pravzaprav si nisem mislil, da bom tak zapis v spomin, pisal podobno kot lani, ko smo radijski kolesarji obiskali župnika Danijela Slatineka. Božja pota niso naša pota in vedno, ko naletimo na piš smrti, ugotovimo, kako minljivi smo in kako je vsak naš dan, dan bližje srečanju z Vsemogočnim.