Včasih imamo pač slab dan. Ne gre. Sivina znotraj, morda tudi zunaj. Dnevi prehoda med jesenjo in zimo, ko dan postaja vse krajši, lahko vplivajo tudi na razpoloženje. In kadar se mene poloti tak siv občutek si zavrtim Totovo Africo v izvedbi naše odlične vokalne zasedbe Perpetuum Jazzile. Najprej rosi, nato se ulije in zagrmi, a konec koncev posveti sonce. Na YouTubeu ima ta posnetek skupno že več kot 13 milijonov ogledov. Ko bereš komentarje iz vsega sveta, se zaveš kako majhen je postal svet in kako lahko kakovosten izdelek postane hit.
Tomaž Kozlevčar, ki je omenjeno zasedbo „zakrivil“ pravi: „...Dih jemajoči so bili za nas vsi komplimenti, ki smo jih tako masovno začeli prejemati, celo od skupine Toto in originalnega avtorja. Ob tem enormnem uspehu si je danes težko predstavljati, da video posnetku Africe pred tem nismo posvetili nobene posebne pozornosti. Mi smo pač snemali koncert in si še v zadnjem trenutku, ko smo izbrali nekaj stvari za objavo na YouTubeu, nismo predstavljali, da je Africa nekaj tako izjemnega. Bila je narejena povsem nepreračunljivo, zgolj iz nekega notranjega zorenja. Zdi se, da smo z oponašanjem zvokov iz narave z "lastnimi instrumenti", kot temu rečejo v vrtcu ali osnovni šoli, torej s tleskanjem, ploskanjem, šumljanjem dlani in tako naprej, uprizorili lepo dramaturgijo dežja in groma, preden se skladba, ki skozi ljubezensko zgodbo tudi poje o dežju v Afriki, sploh začne.“
In poleg vsega ta pesem še prežene sivino in daje spodbudo. Kaj vem, morda bo pomagala tudi vam..

PS: Pertetuum Jazzile imajo v Ljubljanskem Cankarjevem domu v začetku novembra tri koncerte. Dva sta že razprodana... Pohitite!

Dobra dva meseca smo lahko spremljali pretresljivo čilsko zgodbo o 33. rudarjih, ki so bili ujeti 700 metrov pod zemljo. Zgodba se je to jutro srečno končala za vse. Njihovo reševanje so spremljale množice gledalcev po vsem svetu, saj je okoli rudnika bivakiralo okoli 2000 poročevalcev iz vsega sveta. V času neprostovoljnega ujetništva globoko v nedrjih zemlje, so mediji o rudarjih izbrskali množico podatkov. Tako smo izvedeli, da je eden zadolžen, drugemu se je rodil otrok, tretjega sta pred rovom čakali žena in ljubica... Končno se je zazdelo celo da gre za znance, ki jih poznamo, za nekakšen resničnostni šou na meji človeških zmožnosti. Kot bi gledali gladiatorsko preživetveno bitko, ki ji je namenjeno, da se srečno konča in se ob tem postavi še nekaj svetovnih in Guinessovih rekordov. Vzhičene besede, prepevanja državne himne, dodelan scenarij ob dvigovanju, ko so se vsi pred kamerami pojavili preoblečeni in obriti s sončnimi očali, so nas v to še dodatno prepričevali.
A vendar so bile tudi bistvene razlike. Tisto kar je navdihovalo je bila najprej človeška solidarnost. Koliko „ceneje“ za delodajalce, državo... bi bilo, če jih nikoli ne bi našli. A so jih in še več, sprožila se je globalna reševalna akcija v kateri je sodelovalo ogromno ljudi in inštitucij, tudi ameriška vesoljska agencija Nasa, pa nemški reševalci s svojo opremo itd. Reševanje se je tudi zaradi tega končalo prej kot so načrtovali. Navdušeni smo bili tudi nad organizacijo rudarjev globoko pod zemljo. Red in disciplina so jim dajali upanje na preživetje. Visoka temperatura, tema in v začetku pičli obroki hrane, so idealni za depresijo, prepire in še kaj hujšega. Pa so vsaj navzven to premagali, zaupali v rešitev in tudi veliko molili. Njihove razmere so nekateri primerjali s peklom (69 dni pekla, bi bil zanimiv filmski naslov). Vedeli so, da se sami ne bi mogli nikoli rešiti, zato so se morali prepustiti drugim in to je včasih najtežje, samo sedeti in čakati. Zato ne čudijo izjave o tem, da svet zanje po tem ne bo nikoli več enak. Na nek način so umrli staremu človeku, sklenili so da bo zdaj drugače. Kako drugače razumeti želje po poroki, po spremembi poklica, življenja...
Verjamem, da so se jim pred očmi jasneje prikazale življenjske prioritete. In morda bi se lahko tudi nam, če bi o tem kdaj razmišljali.

V petek je smrt spet »udarila«. Tokrat so sekali v »našem« gozdu. V prometni nesreči je umrl Dominik Frelih, naš nekdanji sodelavec, prvi urednik radijske »Sončne pesmi«. Kot po navdihu sem ob iskanju njegove fotografije, naletel na prvo številko revije PRO (1/96) in odkril njegov članek. Tam med drugim piše, da je izkušnje nabiral pri snovanju verske oddaje na radiu Jesenice. Pri nas je organiziral skupino, ki je skrbela za tedensko oddajo namenjeno predvsem mladim. Vedno me je presenečal z novimi idejami, ki so vnašale v oddajo Sončna pesem svežega duha, pa čeprav so bili mladi včasih nespretni pri izvedbi. Spominjam se radijskega Potapljanja ladjic, ki so ga uvedli »Sončniki«, pa različnih tematskih oddaj o čarovnicah, postu, mladih in papežu, prostituciji…
Z Dominikom sva se srečevala na radijskem hodniku še preden je odšel v noviciat k salezijancem. Vem, da mi je poslal kar zajetno gradivo o subliminalnih sporočilih v rock glasbi, kar je bila njegova specialnost. Spominjam se, kako so se mi ob njegovih dokazih in primerih podrli nekateri glasbeni miti (Eagles: Hotel California ali Led Zeppelin: Stairway to Heaven), ki so nastali v direktni povezavi s satanizmom.
Potem je odšel na družbeno angažirano in politično pot in le še kdaj so se nam prekrižale poti.
Spominjam se ga nekako resno nasmejanega, z vedno ostro mislijo in tehtnimi primeri v ozadju. Spominjam se dobrega in ustvarjalnega ozračja v katerem smo debatirali. Zato me je njegov odhod še toliko bolj presenetil in osupnil. Danes sem veliko mislil nanj tudi s hotenjem, da iz pozabe iztrgam kako podrobnost. Zato to pišem, dokler je še čas, kajti čas lista naše dneve in le osamljeni suhi listi ostajajo… Kar pa je zapisano, ostane!

Pri nas je zavladal čas blaženosti. Dan po lokalnih volitvah so z rezultati vsi zadovoljni, pravzaprav so vsi zmagali. Zadovoljni so v največji vladni stranki, saj so po besedah njenega predsednika ljudje zadovoljni z vladno politiko. Zadovoljni so v največji opozicijski stranki, kajti uspelo jim je povečati število županov in občinskih svetnikov. Manjše vladne stranke so zadovoljne, ker so dobile več glasov kot jim jih napovedujejo javnomnenjske raziskave, manjša opozicijska stranka pa je zadovoljna zato, ker ji je uspelo obdržati največje število županov. Tudi zunajparlamentarna opozicija si je pridobila več glasov kot na državnozborskih volitvah. Ljubljančani so skoraj s plebiscitno večino zadovoljni s svojim dosedanjim županom in njegovo listo, Mariborčani s svojim nekoliko manj, a še vedno dovolj za zmago v prvem krogu. Celje strumno mašira naprej z isto ekipo…
Lahko bi (zmotno) pomislili, da so naš ljudje veseljaki dobrega srca, ki drug drugemu le dobro želijo in v vsaki situaciji potegnejo na plano nekaj, kar je dobrega in pozitivnega. Morda smo na pragu »novega« časa, ko se bosta skupaj pasla lev in krava.
To bi morda lahko pomislil kdo, ki k nam prihaja iz »dežele za devetimi gorami«. Ljudje pri nas pa se le nasmihamo in si ob retoričnih izpeljavah vseh zadovoljnih, mislimo svoje. Še sploh tisti, ki se nasmihamo bolj na kislo. Ja, tudi taki smo. Nezadovoljni z izidi volitev. Taki, ki mislimo, da rezultati niso razlog za zadovoljstvo, ampak nasprotno, za skrb. Če se je do zdaj delalo veliko, a samovoljno, kaj lahko pričakujemo zdaj? Mesijanskih časov v deželi na sončni strani Alp, gotovo ne. Že čez kak dan bodo ostali le zbledeli nasmehi v starih časopisih, volilna matematika pa nam bo pokazala novostare, bolj ali manj radikalne, kombinacije in poteze.
In kdo po potem zadovoljen?

Ko se pokažejo lepi dnevi globoko v jeseni, jih velja izkoristiti. Naj le slika pričuje o tej trditvi...