Letos so prazniki idealno razporejeni. S pripravami na praznik smo začeli že v petek popoldne, sveti večer pa bo šele v ponedeljek. Zaradi koledarja sta nam bila darovana dva dneva. Odlično.

 

Spomnim se še nekaj let nazaj, ko se mi je znanec oglasil na kosilo 24. decembra. Tja proti peti popoldne je šele odšel svojo pot, z ženo pa sva nato hitela, da sva vse pripravila. In se je, hvalabogu, še izšlo.

 

Tokrat smo imeli časa v izobilju in tudi ekipa je precej večja, kljub temu pa delo (očitno) ne bo nič prej opravljeno. Torej na sveti večer tja do Božičnice in nič prej. Najprej smo (skoraj) ves prvi dan pospravljali, potem smo se en dan ukvarjali z drevescem in jutri se bomo še z jaslicami…

A končni izdelek bo očitno zelo zanimiv, vsaj kar se »drevesca« tiče. Tistemu kar smo postavili tokrat, bi namreč težko rekli drevesce. Že nekaj let se trudimo postavljati drugačna božična drevesca. Letos smo za osnovo uporabili tri fižolovke, ki smo jih oblekli s smrečjem, nato tja pritrdili lučke in za konec okoli njih ovili žico v spirali. Ta se nato spušča od vrha do tal, nanjo so pritrjene rdeče bunke. Vsa reč je sicer bolj zapletena kot se sliši, a rezultat je… zelo poseben.

Otroci so navdušeno sodelovali. Medtem ko si je hčera dajala opravka z bunkami, sva z najstarejšim skupaj zbila hlevček za jaslice. Nato smo popravili še nekaj figur in jutri zaključimo. Lepo je božično pričakovanje. Kot bi bilo nekaj v zraku. Vsi smo doma, diši po domačih piškotih, bolj prijazni smo.

 

Konec novembra se bliža. Čez natanko mesec dni bo Sveti večer. S pogledom na praznike na začetek adventnega časa čez teden dni, smo se odpravili po mah za jaslice. Vsako leto se potrudimo in naberemo mah, da se do praznikov posuši, uleži in nas ne prehiti morebitni sneg in druge vremenske nevšečnosti.

Mah nabiramo vsako leto na isti lokaciji že več let in vsem naravovarstvenikom lahko zagotovim, da se vsako leto obraste. Pravzaprav bi lahko rekel, da ga je vsako leto več. Strgamo ga s skal s pomočjo vrtne motikice in shranimo v zabojčke. Mah je treba polagati v zabojček tako, da gre zeleni del na zeleni in spodnji zemeljski del na zemeljski. S tem dosežemo, da se zgornja plast ne umaže. Zabojčke shranimo na suhem in temnem prostoru, najbolje v kleti. Če ga shranjujete kje zunaj pazite, da mah ne zmrzne, kajti ob polaganju boste imeli težave. Plasti mahu se v tem primeru zlepijo, ko pa se kosi mahu odtajajo, bo v okolici lužica.

Ko smo se peljali domov je v avtu dišalo. Dišalo po mahu in prihajajočih praznikih. Delali smo načrte za božično drevesce in se odločili, da letos spet ne bomo imeli smrekice, ampak bomo naredili svoje drevesce iz žice, vej, lučk in okraskov. Otrokom so se svetile oči in najmlajšemu smo morali s prsti pokazati kolikokrat bomo šli še spat, preden se bo rodil Jezušček.

Ko ne misliš, pride sreča. Popije čaj, poje piškote in se ne meni za madeže na prtu.

 

 

Vsako leto ob praznikih vseh svetih in vernih rajnih obiščemo grobove, kjer so pokopani naši predniki. Otroci prižigajo svečke nato zmolimo za večni pokoj umrlih, potem pa se začnejo vprašanja o tem, kdo je tam pokopan. Ker živimo v stari hiši, ki je nekoč pripadala taščini teti, so tudi priimki čisto drugačni od naših. Zato smo letos priredili popoldne »družinskih zgodb«.

Rdeča nit je bila, predstaviti otrokom naše prednike. Babica in dedek sta prinesla stare fotografije svojih staršev in potem smo ob čaju in svežem pecivu poslušali družinsko zgodovino. Nobena pravljica ni tako zanimiva, kot zgodba pradedka, ki se je iz Češke preselil v Ljubljano, ki je vozil podmornico in igral nogomet v lokalnem klubu. Otroci so poslušali z odprtimi ušesi.

Stare fotografije so nam kazale neznane ljudi, ki pa vendarle niso neznani, saj so naše korenine. Iz njih smo izšli, njihov rod se po nas nadaljuje. Zato smo z njimi še kako povezani, pa čeprav jih morda nikoli nismo spoznali.

Vse skupaj nam je bilo tako všeč, da smo se odločili projekt nadgraditi. Prihodnje leto bomo povabili še več starejših sorodnikov, ki bodo prestavili še druge prednike. Odločili smo se tudi, da bomo stare fotografije uredili in digitalizirali, nato pa vse skupaj objavili v foto knjigi. Tako bomo imeli zbranih več podatkov o svoji družini.

Vem, da bodo otroci še vedno spraševali o minulih časih, a družinska zgodovina zaradi »družinskih zgodb«, ne bo več neznana.

274. dan leta 2012 je danes, do konca leta tako ostaja le še 92 dni. Kako brzi čas? Še malo pa bo konec leta...

Takole proti koncu leta me prime melanholija. Tudi letni časi nam kažejo podobo lastne minljivosti. Saj še najdemo sonce in lepe dneve tudi jeseni in pozimi, a vendar nas zagrinjata sivina in vlaga. Tudi dan se je že precej skrajšal. Sonce je vzšlo ob 6:59 in bo na nebu do 18:43. To pomeni, da bo osvetljeni del dneva dolg 11 ur 44 minut in 6 sekund, ostalo bo zavzela noč, ki bo do božiča, le še pridobivala. Vsak dan izgubimo 3 minute in 13 sekund svetlobe.

Prav tako kot dan, svetloba in toplota, pa izgublja tudi človeško življenje. Nismo več tako prožni in elastični kot v mladosti. V klanec pojema sapa, pojavljajo se različne bolečine in bolezni. Nekoč rjave lase prevzema srebro, nase je treba navleči še kak kos obleke, da se mraz ne zaje v kosti.

Tudi na letnem ciklu lahko začutimo lastno minljivost, težo dneva in let. Ptice se pripravljajo na odhod, narava daje še zadnje plodove.

Zase lahko mirno rečem, da imam raje prvo polovico leta, ki je polovica optimizma in začetkov. Takole na kocu leta pa večinoma pospravljamo in gledamo, kako nam narava veni pred očmi. Zame bi bilo očitno idealno vsake pol leta preživeti na drugi polobli. A čeprav bi to zanimivo potovanje dveh pomladi in dveh poletij, morda lahko kdaj izkusil, pa jeseni življenja, ki se ji (če nam Bog da) bližamo, ne moremo uteči.

Je torej življenje krog ali spirala? Vse stvari se na nek način ponavljajo. Kot smo zjutraj vstali iz postelje, se bomo vanjo zvečer zopet vrnili. Kot smo sadili letos spomladi, bomo tudi prihodnje leto. A ne bo enako. Vedno bo malo drugače.

Pomili smo cisterno od znotraj, jo poškropili z alkoholnim kisom in tako pripravljena čaka na prvi dež. Pravijo, da je treba vodni zbiralnik pomivati na dve leti, da se očisti in pomije vse, kar je veter nanesel na streho in dež spral. Ves dan smo praznili kakšnih 10 kubičnih metrov vode, kolikor jo je še bilo v cisterni. Na koncu je ostala le umazana usedlina. S sirkovo krtačo smo oprali stene in poribali dno. Človek kar ne verjame, kaj vse se nabere na dnu in kaj uporabljamo.

Kljub vsemu je deževnica najbolj »ekološka« voda. Je mehka, v njej ni apnenca. Če v taki vodi peremo, nam perila ni treba mehčati in voda na grelcih ne pušča vodnega kamna. Za zatiranje škodljivih stvari nekateri uporabljajo kemične pripravke, mi smo se odločili za alkoholni kis, ki prav tako uniči kar škodi, poleg tega pa močno razredčen ne pušča neprijetnega okusa.

Zvečer smo se po napornem dnevu zbrali ob mizi. Stric je pripravil flambirane banane. Obsedeli smo in razmišljali, kako za popoln trenutek ni potrebno veliko. Le prijetna utrujenost, zadovoljstvo ob opravljenem delu in prijazna beseda. Vse drugo pride poleg samo. Brezplačno, zvrhano in potreseno mero.