Pomili smo cisterno od znotraj, jo poškropili z alkoholnim kisom in tako pripravljena čaka na prvi dež. Pravijo, da je treba vodni zbiralnik pomivati na dve leti, da se očisti in pomije vse, kar je veter nanesel na streho in dež spral. Ves dan smo praznili kakšnih 10 kubičnih metrov vode, kolikor jo je še bilo v cisterni. Na koncu je ostala le umazana usedlina. S sirkovo krtačo smo oprali stene in poribali dno. Človek kar ne verjame, kaj vse se nabere na dnu in kaj uporabljamo.

Kljub vsemu je deževnica najbolj »ekološka« voda. Je mehka, v njej ni apnenca. Če v taki vodi peremo, nam perila ni treba mehčati in voda na grelcih ne pušča vodnega kamna. Za zatiranje škodljivih stvari nekateri uporabljajo kemične pripravke, mi smo se odločili za alkoholni kis, ki prav tako uniči kar škodi, poleg tega pa močno razredčen ne pušča neprijetnega okusa.

Zvečer smo se po napornem dnevu zbrali ob mizi. Stric je pripravil flambirane banane. Obsedeli smo in razmišljali, kako za popoln trenutek ni potrebno veliko. Le prijetna utrujenost, zadovoljstvo ob opravljenem delu in prijazna beseda. Vse drugo pride poleg samo. Brezplačno, zvrhano in potreseno mero.