Letos so prazniki idealno razporejeni. S pripravami na praznik smo začeli že v petek popoldne, sveti večer pa bo šele v ponedeljek. Zaradi koledarja sta nam bila darovana dva dneva. Odlično.

Spomnim se še nekaj let nazaj, ko se mi je znanec oglasil na kosilo 24. decembra. Tja proti peti popoldne je šele odšel svojo pot, z ženo pa sva nato hitela, da sva vse pripravila. In se je, hvalabogu, še izšlo.

Tokrat smo imeli časa v izobilju in tudi ekipa je precej večja, kljub temu pa delo (očitno) ne bo nič prej opravljeno. Torej na sveti večer tja do Božičnice in nič prej. Najprej smo (skoraj) ves prvi dan pospravljali, potem smo se en dan ukvarjali z drevescem in jutri se bomo še z jaslicami…

A končni izdelek bo očitno zelo zanimiv, vsaj kar se »drevesca« tiče. Tistemu kar smo postavili tokrat, bi namreč težko rekli drevesce. Že nekaj let se trudimo postavljati drugačna božična drevesca. Letos smo za osnovo uporabili tri fižolovke, ki smo jih oblekli s smrečjem, nato tja pritrdili lučke in za konec okoli njih ovili žico v spirali. Ta se nato spušča od vrha do tal, nanjo so pritrjene rdeče bunke. Vsa reč je sicer bolj zapletena kot se sliši, a rezultat je… zelo poseben.

Otroci so navdušeno sodelovali. Medtem ko si je hčera dajala opravka z bunkami, sva z najstarejšim skupaj zbila hlevček za jaslice. Nato smo popravili še nekaj figur in jutri zaključimo. Lepo je božično pričakovanje. Kot bi bilo nekaj v zraku. Vsi smo doma, diši po domačih piškotih, bolj prijazni smo.