Mestni muzej Ljubljana ima v svojem programu med ostalimi tudi delavnico v kateri otroci spoznavajo življenje nekoč in danes. Sin se je z nje vrnil ves navdušen. Pripovedoval je, kako so mleli kavo na roke v mlinčku, prali perilo v čebru na roke, ga nato sušili in likali s starinskim likalnikom. Zanimivo mu je bilo, kako so čistili čevlje z globinom, ribali tla s krtačo ipd. O vsem skupaj je pripovedoval z velikim navdušenjem.
Ni minilo nekaj ur od tega in v kopalnici je bilo treba pobrisati tla. Tako na roke. Pa sem mu predlagal, da bi morda malo obnovil znanje, ki ga je pridobil na delavnici v Mestnem muzeju. Pogledal me je z veliki očmi: »Ampak oči, tisto je bila šola. Učili smo se, kako je bilo nekoč. To pa je zdaj in poplave v kopalnici nisem zagrešil jaz. Naj kar pobriše tisti, ki je to naredil…«
Obraz se mi je malo podaljšal. Zdaj razmišljam, da bi ob sobotah, ko imamo generalko, organiziral delavnice. Spoznavali bi lahko, kako so hišo čistili nekoč. Stare gate in cunje bi lahko oprali na roke in s krtačo očistili vse čevlje. Morda bi se tako izognili celo nerganju, ki vsakič spremlja pospravljanje. Ja, embalaža izdelka in njegova reklama sta res zelo pomembna!

Tole ne bo čisto običajni zapis, bolj bo virtualna galerija in razmislek o starih slikah…

Pregovor, ki pravi: »Trikrat selu, enkrat pogoru«, hoče povedati, da tisti, ki se veliko seli, veliko izgubi, uniči, vrže proč. V tem je nedvomno veliko resnice.
Zaradi takih in drugačnih razlogov, trenutno selim stare slike. Pravega depoja nimam, zato se slike »povaljujejo« po mestih, ki temu niso namenjena. Kakšno delo se tudi uniči, npr: dve platni se zlepita, manjše vtisne svojo reliefno podobo v večjega, ob transportu se okruši okvir… To je več kot dovolj razlogov za slabo voljo. Ogenj bi lahko vse rešil, si mislim!
A ne gre tako zlahka. Za vsem je preveč dela in preveč nostalgije. Stare slike te zazibljejo v stare spomine. Pokažejo ti poti po katerih si hodil, nakažejo razvoj, ki si ga naredil. Na starih slikah si bolj »surov«, prvinski, neobremenjen. V moji predstavitvi piše, da sem se zapisal sakralni umetnosti, kar drži. A ta dela so nek obvod, sakralne tematike. Vsa brez razlike so nepredmetna, se pravi abstraktna. Iz njih govorita barva in poteza. Vsa so iz začetka devedesetih. Naj spregovorijo sama, morda koga nagovorijo…

Dr. Drago Ocvirk je napolnil koseško dvorano in še preden smo dobro pomislili, sta bili dve uri predavanja za nami. Kar nekaj novih stvari smo izvedeli. Naj jih nekaj naštejem, zgolj zaradi spomina, ki ni stanoviten in kasneje kaj pomeša…
Potovanje od nas do tam, traja dva dneva. Pot iz Avstralije do Salamonovih otokov (se pravi tisti končni del poti) je dolga toliko kot od Ljubljane do Moskve in še malo. Gre za velikanske razdalje. Zakaj Salamoni? Odkrili so jih pomorščaki, ki so pripluli iz Južne Amerike okoli leta 1580. Seveda so iskali zlato. In ker so ga našli v neki reki, torej prosto ležečega, so mislili, da so naleteli na rudnike kralja Salamona.
Prebivalci Salamonovih otokov so bili še do začetka 20. stoletja ljudožerci. Na njih se je leta 1925 ustavila tudi slovenska popotnica in pisateljica Alma Karlin.
Salamoni so ena najbolj revnih držav na svetu, saj je BDP na prebivalca povprečno okoli pol evra na dan. Živijo iz rok v usta, zato je cena hrane visoka. Večinoma živijo iz rok v usta, tudi zato, ker ne morejo ničesar prihraniti. Visoka vlaga poskrbi, da začno dobrine zelo hitro gniti in plesneti.
Okoli 40 odstotkov prebivalstva sestavljajo otroci do 14 leta starosti. Otočje sestavlja več otokov, na katerih govorijo okoli 150 (različnih) jezikov, ki sodijo v štiri velike govorne skupine. Za primerjavo: evropski jeziki večinoma sodijo v indoevropsko skupino, razen ugrofinske skupine.
Stranišče je izjemn pomembna iznajdba, ki je poskrbela za to, da se je smrtnost med ljudmi precej zmanjšala. Ljudje se v kristalnem morju, na rajskih otokih skorajda ne kopajo, kajti poleg morskih psov tam kraljujejo krokodili in druga (tudi strupena) golazen. Krokodil in morski pes sta tudi v njihovem državnem grbu.
Ocvirka tam kličejo father Dragon (zmaj). To seveda zveni neprimerno bolje kot ocvirk, glede na njihovo ljudožersko preteklost... V času odkar predava na tamkajšnji bogoslovni šoli, se je precej zavzel za domorodce in njihovo šolstvo. In le šola in s tem znanje, jih lahko pripeljeta do boljšega življenja. Tega smo se zavedli tudi poslušalci prvega postnega večera, ki smo pokupili zadnjih 30 izvodov njegove knjige Raj z napako.

Ta beseda me že nekaj časa »srbi«. Ni je v nobenem resnem slovarju, kar pomeni, da gre za novejšo skovanko, ki jo zadnji čas pošteno promovira neka trgovina s tehničnim blagom. Ko se malo iščeš njen pomen, lahko na spletu opaziš razlago, da je mojstrovanje opravljanje mojstrskega dela. Potemtakem je mojstrovalec moški, ki opravlja mojstrsko delo in mojstrovalka ženska, ki opravlja mojstrsko delo. Ni sicer jasno ali pa vsaj ne dovolj razloženo, zakaj tisti, ki opravlja mojstrsko delo, ne bi bil kar mojster, kot smo včasih rekli? Naj mojster torej ne mojstruje ampak mojstovali?
Ali pa pravzaprav sploh ne gre za mojstra v pravem pomenu besede ampak za nekoga, ki se zaveda da mojster ni, vendar pa rad sam kaj postori? To bi torej lahko bil nekakšen hobi mojster, kot so skovali - mojstrovalec, kar pa zveni izrazito podcenjevalno, omalovažujoče, slabšalno… Češ, ti nisi mojster in tudi nikoli ne boš, ne trudi se preveč. Ali pa: kako je fantek? Ne gre? Imaš dve levi roki? Ah, ne skrbi za mojstrovalca si dovolj dober!
Kakorkoli že, ko slišim to besedo, zastrižem z ušesi in postanem slabe volje. Predstavljam si, da me v omenjenem podjetju primerjajo z onima mojstrovalcema iz češke risanke Pat in Mat (pa čeprav sta ti dve kreaturi zaščitni znak slovenske konkurence) in se pri tem še nasmihajo, ko slučajno nakupujem pri njih. Ne vem, na kaj so pri izbiri te besede mislili v njihovem marketingu in resno dvomim, če je vodstvo iz Slovenije tujim lastnikom razložilo vse podtone, ki jih Slovenci lahko ob tej besedi slišimo. Mene ta beseda tišči, ni mi prijazna, prej zmerjajoča, zato se tudi izogibam tistim, ki so jo »izvalili«.

3. marca leta 2009 so v Barbarinem rovu Huda Jama odkrili večje število posmrtnih ostankov, po ocenah več tisoč ljudi. Na ta dan po dveh letih še vedno ne vemo, kaj bi s tem odkritjem. Huda Jama nam je ponudila izhodišče za razmislek o zločinih totalitarizma, a mi tega razmisleka ne zmoremo. Predvsem pogrešam več sočutja in pietete. Prepričan sem, da mladenke katerih kite so na spodnji sliki, niso zagrešile ničesar takega, da bi si zaslužile tako kruto smrt…

Na Študijskem centru za narodno spravo je bil včeraj mednarodni simpozij o tej temi. Posebej so se mi zdele zanimive misli Katarine Kompan Erzar s Frančiškanskega družinskega inštituta o travmah, ki se prenašajo iz roda v rod. Nekaj je nedvomno na tem, saj se takoj utrga plaz komentarjev, ko se pojavijo članki na to temo. Omalovaževanje žrtev, zanikanje krivde, opravičevanje krivcev, kazanje na napake drugih, da bi opravičili svoje, vse to je zaslediti v bolj ali manj žolčnih zapisih. Zakaj? Si človek res ne zasluži groba? Huda Jamo nas nagovarja s podobami razčlovečenih trupel. Kdo lahko opraviči tak zločin? To veliko pove o nas in naši razdeljenosti. Kot ugotavlja Kompan Erzarjeva so morali biti eksekutorji, ki so bili pripravljeni zakriviti tovrstne zločine, na več načinov zlorabljeni mladi ljudje. Po njenem mnenju ti v sebi nosijo krivdo rablja in hude travme, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. "Takšni ljudje težko vzgajajo naslednjo generacijo, ker morajo molčati in na ta način se travma prenaša." Zelo zanimivo je tudi, da doslej nismo našli nekoga, ki bi o tem javno spregovoril in se Zločinu na ta način odpovedal.
Ko sem bil pri Hudi Jami me je najbolj presenetil mir in odmaknjenost kraja, kjer se je zgodil ta Zločin. Velika Tišina. Molk. Je v civiliziranem svetu sploh mogoče kakšno drugačno čustvo, ob soočanju s tako tragedijo? Koliko usod se je tam v trenutku prekinilo? Koliko sanj ni bilo odsanjanih? Koliko otrok je ostalo brez starše in koliko se jih zaradi tega ni nikoli rodilo?
Kdaj bomo to doumeli in sprejeli? In kdaj se bomo temu nedvomno odpovedali? Kajti zdi se, kot da se bestialna sla, ki kliče kri, še ni polegla…