Spominjam se, nekih počitnic v Istri. Živeli smo v prikolici, v kampu. Zanimivo je, da se morja pravzaprav sploh ne spominjam, spominjam pa se neke ribje večerje. Oče in stric sta zjutraj odšla na tržnico in kupila ribe. Naročila sta kilogram sardel, prodajalka pa jima je nasula še skoraj enkrat toliko za povrhu. V kamp sta se nato vrnila s polno vrečo. Pozno popoldne je oče zakuril in nato pekel ribe. Ker jih je bilo res veliko, smo se na koncu vsi ponujali z njimi. Jaz pokovec, verjetno niti v šolo še nisem hodil sem se prav tako znašel pred polnim krožnikom. Vonj rib mi ni ugajal, a na večkratno prigovarjanje, sem jih vseeno jedel. Končalo se je neslavno. V jarku, kjer so izplavale neprebavljene ribe in z večletnim odporom na vse, kar jim je bilo podobno.
Po kakih dvajsetih letih sem se začel zdraviti od ribje fobije. Počasi mi ribe niso več smrdele in danes jih z veseljem obrnem na žaru. Ob tej izkušnji pa mi na pamet prihaja, koliko odpora imamo ljudje v sebi zaradi stvari, v katere so nas silili? Koliko »rib« se nam je zamerilo, pa niso bile ničesar krive… Le predsodek, ali slaba izkušnja iz preteklosti, sta nam jih oddaljila. Lahko bi postali dobri prijatelji, morda še kaj drugega. Lahko bi z njimi spremenili svet, a ga nismo. Zaradi slabega vtisa iz preteklosti. Škoda.

Spominjam se človeka, ki mi je na vprašanje kako je, odgovoril, da mu čas odteka. Imel je svoje načrte, ki bi jih rad izpeljal, a nekako je čutil, da si je naložil preveliko breme in mu morda ne bo uspelo. Lahko bi si zadal bolj izvedljive cilje. Nekateri celo menijo, da je ključ do sreče in zadovoljstva v neprevelikih pričakovanjih. Se strinjam, bi šlo tudi tako… a vendar je v človekovi naravi, da skuša premagati sebe in druge, ter doseči izjemne stvari.
Pustiti sled. Kot starodavni umetniki, ki jih še danes občudujemo po delih, ki so jih zapustili. Po slikah in kipih, po spisih in glasbi, po izjemnih gradbenih podvigih… Pustiti sled. A čas vendar ne prizanaša. Kot voda izpira sledi v pesku, da pokažejo naravno minljivost, ki smo ji vsi podvrženi.
A tu je tudi kanček skrivnosti, če znaš v teh minljivih prispodobah prepoznati lepoto in čar človeškega življenja, njegovega stremljenja k presežnemu, k temu, da bi pustil sled. Tudi stopinje v pesku, smo se naučili zabeležiti in v njih videti življenje. Kdo bi namreč ob vodi in pesku lahko razmišljal, če se po njiju ne bi nihče sprehodil?

Oni dan je otoški župan prosil, naj pomagamo omejiti dostop v najlepši zaliv. Lastniki čolnov, bark, jadrnic in drugih plovil, namreč velikokrat sidrajo kar sredi kopalcev. Tako smo domorodci in turisti čez zaliv vlekli vrv. Postavili smo mejo. Do tu se s čolnom sme, naprej pa ne.
Spet se je pokazalo, kako delujemo ljudje. Poskušamo si prilagoditi prostor in razmere tako, da so nam najbolj na roko in se ne oziramo na ostale. To je recept za ustvarjanje težav. »Saj nismo vedeli,« je odgovor, »saj nikjer nič ne piše«. Res ni nič pisalo, ampak že vljudnost in zdrava pamet pravita, da so plovila za kopalce lahko nevarna, še sploh, če se kdo potaplja.
Zato meje (očitno) morajo biti. Treba jih je jasno postaviti, da se ve, do kje lahko gremo in kje je treba ustaviti, če ne lahko pride do nesreče.

Otok je zanimiv biotop. Naokoli je obdan z morjem in prvo, kar ti pride na misel je zaostalost. Če hočeš k zdravniku, ga imajo le trikrat na teden za nekaj ur, sicer pa ti najbolj običajen obisk pri zobozdravniku vzame en dan (ladja namreč pelje le enkrat dnevno).
Kljub temu pa je nalepka zaostalosti, prej predsodek kot pa dejstvo. Večina otočanov si je pokojnino zaslužila v Ameriki. Tu na starost domujejo tudi univerzitetni profesorji in inženirji Nase. V pogovoru potem odkrivaš bogastvo izkušenj in hkrati navezanost na košček zemlje, odkoder izvirajo in kjer bi bili radi pokopani…
Na otoku domujejo tudi redovnice. Večinoma stare so. Ena vodi petje, na starem harmoniju spremlja bogoslužje. Če je bila na srečanju s papežem v Zagrebu, nas je zanimalo. Ne, ni mogla, leta pa druge obveznosti… Ampak rada pa prisluhne zdajšnjemu papežu in bere tisto, kar je napisal. Še posebej se je zdi, da ima papež prav, ko pravi, da je eden od velikih grehov tega časa, proti kateremu se je treba boriti, relativizem. Kar nekoliko nas je presenetila redovnica pri sedemdesetih letih, iz oddaljenega otoka, ki razmišlja o odtujenosti tega časa. O tem, da je ljudem danes vseeno, da je pravzaprav vse dovoljeno in da si ne pustijo nič reči, ker sami najbolje vedo, kaj je zanje prav in dobro. Ločnica med dobrim in slabim se briše in pravzaprav je vse relativno. »Tukaj ima papež res prav, ko nas svari pred tem,« zaključi siva, nekoliko zgubana redovnica. In odide po svojih otoških obveznostih.
Mi pa po svojih. A tehtna beseda, podobno kot tista iz današnjega evangelija, ostane. In kali. In ni odvisna od kraja, kjer je bila izgovorjena.

Je res vseeno, če kopalca vleče iz vode v zrak ali obratno?

Napočil je čas dopusta, brezskrbnih dni, ko iz trgovinskih potrošnikov, postajamo potrošniki ljudi. Pred nami so dnevi, ko bomo bolj na voljo drug drugemu. S seboj smo vzeli knjige, družabne igre, opremo za ribolov, očala za pod vodo, barve in papir...
Obljubili smo si, da bomo drug do drugega prijazni in bomo storili kaj dobrega, brez da bi pričakovali kaj v zameno. Izpolnili bomo kakšno skrito željo, polizali veliko sladoleda in se skratka imeli najboljše kot lahko.
Ladja že pelje, napetost popušča, morje čaka.