Vsake toliko časa nastopijo,… zelo se jih veselimo,… odmislimo vse kar nas teži,… smo bolj za druge,… pokažemo se v drugačni luči,… zadihamo s polnimi pljuči,… napolnimo duhovne baterije,… Vse to so počitnice. Hvala za te milostne dneve, ki jih lahko posvetimo družini.

Za tale zapis sem s spomini odšel nazaj v leto 1999. Mineva namreč 10 let od trenutka, ko sem se, po večletni pavzi, spet vrnil na smuči. Bilo je v Avstriji. Na začetku se je zdelo, da je kot eksperiment, ki je obsojen na propad. Od strica sem si sposodil smučarsko opremo… Legendarne Elanov smuči RC. Tast se je trudil malo z mano, malo pa z malo Katarino (takrat staro nekaj več kot dve leti). Živeli smo v pravljični koči na smučišču, ki jo je lastnik sam, kot spreten mizar, iz hleva spremenil v počitniško hiško. Skratka vse je bilo tako skupaj, da si se v belo opojnost lahko zaljubil. In jaz sem se.

Toliko za zdaj. Se slišimo (beremo) prihodnji teden!

Resno fotografiram od leta 1985. Tistega leta mi je oče povedal, da hrani denar za moj vozniški izpit. Ni mi dalo miru, toliko časa sem navijal, da sem dobil svoj prvi fotoaparat, Canon AE1. Očetu ni bilo najbolj všeč, no sploh mu ni bilo všeč, a kot je obljubil, mi je dal takrat 18 milijonov dinarjev, kot je stal moj prvi, sicer rabljeni aparat. Tega nakupa mi nikoli ni bilo žal. Takrat sem že hodil na srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, fotografska torbica pa je bila od tistega časa, vedno na moji rami. Izpit za avto pa sem naredil kasneje, na študentsko prislužen denar.

Najprej so nastajale črno bele fotografije. Film sem kupoval na metre in ga sam navijal v kasete. Uredil sem si tudi temnico in… bilo je res čarobno, s pomočjo razvijalca, izrisati sliko na papirju. Od takrat se je marsikaj spremenilo. Canon AE1, je nadomestil A1, njega EOS 5 in EOS 1000. Leta 2002 sem prvič poskusil digitalno fotografijo. Od takrat, negativov ne shranjujem več v posebni mapi, ampak na računalniku. Včasih pa se me loti nostalgija in razmišljam o vonju fiksirja, rdečih žarnicah in sušilcu za fotografije. V omari pa so na posebnem mestu zbrani vsi moji aparati.
Edino kar je enako kot pred 25. leti, je občutek, da je lep trenutek treba zabeležiti. In fotografija čas zamrzne za prihodnost!

V Društvu slovenskih izobražencev v Trstu, smo odprli razstavo likovnih del, ki so nastala v likovni koloniji umetniki za Karitas, na Sinjem vrhu nad Ajdovščino. Sam sem imel ob tem še predavanje na temo, Kultura nas je nekoč držala pokonci, kaj pa danes? V prijetnem ambientu Peterlinove dvorane, se je razvil zanimiv pogovor, ki ga je vodil in usmerjal Sergij Pahor, starosta katoliških intelektualcev v Trstu. Kot sem prebral, časnikar, eden od "motorjev", ki "poganjajo" kulturno delo slovenske skupnosti v Trstu: dela na Radiu Trst A, vodi Društvo slovenskih izobražencev, vodi pa tudi Svet slovenskih organizacij na Tržaškem.

In še moj odgovor na vprašanje: Ali nas kultura še drži pokonci? Porojen je iz izkušnje.
Umetniki, ki pridejo na kolonijo Umetniki za Karitas ustvarjajo vsak na svoj način, brez predpisane tematike. Mnogi tudi stvari, ki so jih dolgo nosili v sebi, a niso izplavale od njih. Vse skupaj začinimo še z besedo kulture na sredinem pogovornem večeru, kjer nas bodisi nagovori kak pesnik, ali slikar. Zadnja leta pa se predvsem pogovarjamo, s tem spoznavamo in odkrivamo kaj nas povezuje. In stvari, ki nas povezujejo je neskončno več od tistih, ki nas ločujejo. Vsak se predstavi z nekaj besedami in pove, kaj ga je pritegnilo, zakaj se je odločil darovati največ kar ima, svoj čas in talent, za ljudi v stiski. Lepa pričevanja so to. Zato lahko ugotovim, da nas je kultura ohranjala nekoč in nas tudi danes, pa čeprav je njena pot do človeškega srca včasih trnova…

Ob sobotah večinoma kosimo pri stricu. Ta navada se je ohranila od časa, ko smo prenavljali stanovanje in smo bili pol leta njegovi podnajemniki. Jedilnik je največkrat mediteranski, ribe če sem natančnejši. In stric je mojster rib.

Danes mu je odlično uspela riba, ki ji pravijo ovčica in se ne znajde velikokrat na našem jedilniku, saj jo je sorazmerno težko dobiti. Je riba podolgovatega, ovalnega telesa s podaljšanim prednjim delom glave in odebeljenimi ustnicami. Telo je sivo srebrne barve z značilnimi prečnimi temno rjavimi progami, ki so bolj vidne na hrbtu. Gre pa za ribo iz družine šparov, ki je še najbolj podobna sorodnemu zobatcu. Zraste do 45 centimetrov in doseže do 2 kilograma teže, naša je imela dobre pol kile, zato ji je družbo delala še ena orada.

Kosilo je uspelo. Čeprav siv dan se je malo obarval, saj je za to poskrbel še refošk, s katerim smo ribici zalili…

Včasih me kdo vpraša, koliko časa delam eno sliko. Kot bi bila, morda za ceno slike, pomembna količina porabljenega časa. Takrat navadno odgovorim, da slika nastaja sorazmerno dolgo. Najprej ustvarjalni proces sicer hitro steče, slika je skicirana, barve so položene, določeni detajli obdelani… potem pa slika čaka. Lahko mesec, lahko pol leta, lahko leto, da je dokončana. Takrat ji navadno ne manjka več veliko, le nekaj zaključnih potez. Lahko pa tudi za vedno izgine iz obličja zemlje.

Danes sem v ateljeju opravil tisti slajši del slikanja. Dokončal, ali bolje dopolnil sem štiri slike, ki so na to čakale že nekaj časa. Ena že od leta 2004. Zanimivo, da so bile to vse slike na leseni podlagi. Tri celo še iz cikla slikovnih ploskev, ki sem jih potegnil bodisi iz morja ali mi jih je iz starega hleva Matkove kmetije nad Jezerskim, prinesel kolega slikar Janez Medvešek.

Vesel sem bil predvsem tega, da mi je ateljejsko delo »steklo«. Slikarji imamo namreč problem, da pridemo do neke točke, ko je treba sliko nujno pustiti, da odživi dobo inkubacije, ko se na njej, navidezno nič ne dogaja. V slikarjevi notranjosti pa se, sicer na nezavedni ravni, veliko dogaja, meša se, kombinira, išče najboljša rešitev… Če slikarju uspe ta ritem sprejeti in naslednjič nadaljevati, kjer je ostal, je že na dobri poti. Pot pa, vsaj navidezno, vedno vodi naprej (čeprav včasih hodiš v krogu…), ampak o tem kdaj drugič!