Resno fotografiram od leta 1985. Tistega leta mi je oče povedal, da hrani denar za moj vozniški izpit. Ni mi dalo miru, toliko časa sem navijal, da sem dobil svoj prvi fotoaparat, Canon AE1. Očetu ni bilo najbolj všeč, no sploh mu ni bilo všeč, a kot je obljubil, mi je dal takrat 18 milijonov dinarjev, kot je stal moj prvi, sicer rabljeni aparat. Tega nakupa mi nikoli ni bilo žal. Takrat sem že hodil na srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, fotografska torbica pa je bila od tistega časa, vedno na moji rami. Izpit za avto pa sem naredil kasneje, na študentsko prislužen denar.

Najprej so nastajale črno bele fotografije. Film sem kupoval na metre in ga sam navijal v kasete. Uredil sem si tudi temnico in… bilo je res čarobno, s pomočjo razvijalca, izrisati sliko na papirju. Od takrat se je marsikaj spremenilo. Canon AE1, je nadomestil A1, njega EOS 5 in EOS 1000. Leta 2002 sem prvič poskusil digitalno fotografijo. Od takrat, negativov ne shranjujem več v posebni mapi, ampak na računalniku. Včasih pa se me loti nostalgija in razmišljam o vonju fiksirja, rdečih žarnicah in sušilcu za fotografije. V omari pa so na posebnem mestu zbrani vsi moji aparati.
Edino kar je enako kot pred 25. leti, je občutek, da je lep trenutek treba zabeležiti. In fotografija čas zamrzne za prihodnost!